Za zajtrk sem bila deležna vitaminskega napitka. Ki je izpraznjen končal na omari, jaz pa sem izkoriščala še pol ure spanca.
Potem pa se mi je mudilo in sem zmetala na hitro vse skupaj, čaj zlila v termovko in odhitela.
Na tretjem ovinku je tudi termovka s čajem odletela v nepredvideno smer in je šlo malce čaja po avtu. Samo še vedno mi ga je malce ostalo. Tistega češkega z okusom jagod in smetane. Ki sem ga srkala celo pot na vlaku in se zgražala nad mojimi desnimi sosedi, ki niso slišali za normalno jakost. Pa še mladi niso bili.
Te sanje so neverjetne in občutek imam, da me bodo spet spravljale ob živce. Z določenimi osebami.
Govorim pa nič ne povem. Pišem pa nič ne napišem. Ljudje pa so radovedni, ampak ni zabavno potešiti radovednosti.
Kljub dejstvu, da sem začela šele ob pol štirih, sem bila dobrih 20 čez poldne na postaji v Ljubljani.
Ker sva kofetkali s Saro, čeprav sva bile v resnici na deci-deci jabolčnega. Ampak to bo kofetkanje. Ne pijem kave.
In usklajevanje urnikov povzroča največ problemov. Ravno, ko nimaš drugi imajo in obratno. Usklajevanje je ena naporna reč, ki ji ni ne konca ne kraja. In če se ti že nasmehne sreča si lahko naravnost hvaležen.
Po kosu pice s pršutom in sožitju z vsemi vrabci na klopci sem končala na bolj sončni strani. Na novem nabrežju. Novi plaži.
Sama ob vseh parih in poparčkanih ljudeh, ki so sedeli po dva skupaj in bili zaposleni. Z glasnim razpravlanjem ali prepletanjem določenih delov telesa.
Ampak sta se našla dva Američana iz Ohaia. Sprva sem se rahlo prestrašila, ker sta imela neka vprašanja. Ampak potem so se mi zdela blazno zanimiva. O tem kako z nekaj slikami opišeš življenje. Kako z nekaj slikami hočeš opisati življenje. Kaj ti predstavlja Bog. In kako je dejansko predstavljen. In po pogovoru o tem in onem, med iskanjem sličic sem izvedela razne malenkosti. O sebi.
Amy in Jared.
Med drugim sem si tudi na glas izrekla nekatere stvari, ki se zdijo tako neverjetne. Mojo malenkostno željo, do katere moram najti pot. Ker bi jo rada nekoč izvedla. Rada bi bila nekoč ponosna.
Ampak saj sem. Na to malo malenkost, ki ji rečem blog.
Resnično se razlikujejo od nas. Vsaj kar se odnosov do ljudi tiče in sproščenih pogovorov. Ampak sem padla notri in se pridružila razpravi. In bila majhen radoveden otrok, poln vprašanj.
Moja beležka postaja iz dneva v dan bolj zapolnjena s stvarmi, ki jih moram opraviti. Z ljudmi s katerimi se moram videti. Z dogodki na katere si želim iti. Pridna sem.
In če se kdaj pred zaslonom zalotiš, ko se prav hecno smejiš napisanim besedam. Potem ugotoviš, da izgledaš naravnost butasto in se še bolj nasmejiš. Sam sebi. Od srca.
Belo haljo imam. Ne vem zakaj, ampak zdi se mi blazno fino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar