Flaširana voda

Mobitel sem sesula v enem samem gibu. In sedaj sem brez imenika. Brez sporočil. In brez beležk.
Ostaja nič. Ljudi lahko po mili volji ignoriram, ker se ponavadi na neznane številke ne oglašam. To bodo vsi srečni...
Če bo kdo hotel drugače naj mi kar posreduje številko.
Saj tako nimam družabnega življenja. Samo površinske odnose.

Mobitel sem lahko izgubila v morju pa mi ni bilo nič.
Ponesreči sem izvedla napačen klik pa se mi je svet sesul.



Krvavo srce se je odtisnilo na dlan moje roke.
Na faks sem šla zgolj za eno uro in pol pa še te pol ure je potem nekam izpuhtelo. Juhej, bi rekli.
Ker za prevoz dalj porabiš kot za sam namen. Resnično, faks?
Če so študentska leta najboljša - kaj nas potem šele čaka...
Ja danes sem nagnjena k hudi depresiji. Ker sem za vse sama kriva in ker... ostajam brez besed.
Ker mi ni do jamranja pa sem popisala že nekaj strani. In dobila sem že čudovit sms, ki je izginil. Dobila sem ga še enkrat pa sem ga prepozno shranila, ker se je izgubil. Kaj mi potem to pove?

Važno pa je da sem prišla do pice v Bufu. In pika.
In da ima blog novo podobo. Čeprav to ni bilo v načrtu pa vseeno.

En delček sekunde me je danes ponovno ubil. Pa tudi ne dobesedno to. Samo dejstvo, da se mi svet lahko sesuje v trenutku in da nimam luči, ki bi me čakala na koncu tunela. Počutim se tako blazno mrtvo znotraj, kot da sem samo še školjka. Prazna školjka nečesa.

Kje sem jaz? Kje je moja strast? Kje so moji cilji?
Ne čutim veselja. Ne čutim nič. Samo pretakanje solza.
Kako naj privabim nasmeh na obraz?

Bruce Springsteen - Secret Garden