Človek bi pričakoval, da bi bila danes sesuta. Pa nisem. Daleč od tega. Uživala sem v sončnem popoldnevu. V barvastih odtenkov, ki jih je pod sončnimi žarki žarelo na tisoče. Vse te jesenske barve, ki prikažejo svojo dejansko barvo šele, ko skoznje posveti sončni žarek. Nebo je bilo modro. Trava zelene barve. Listi pa so ponudili celo paleto, cel spekter barv. Rdeče. Oranžne. Rumene. Rumeno-zelene. Rjave. Potem pa se je svetila še belina, ki je krasila vrhove gora.
Pred tem pa je deževalo v sivi Ljubljani. Potikala sem se naokoli z žarečo, svetlečo modro in prikupno marelico, ki jo krasi prav prikupen vzorček.
Zadnje čase se mi preveč pozna, da sem že predolgo v Ljubljani in se kljub mojemu vsesplošnemu upiranju trolam vozim z njimi. Če pa izkoriščam mesečno. Pa še prehitro je bilo mraz. Nenormalno. Jaz bi jesen. Sončkasto jesen, ki ima čudovite pisane dneve. Ne pa takšno aprilsko jesen, ki je za povrhu še mrzla.
Kemija. Z dvigalom gor. Oddam. In z dvigalom dol. Še vedno se prepričujem, da sem vrgla pod pravi okenček in da ni toliko napak. Lahko se je tolažit.
Ugotovila sem, da vaje za IT delujejo še najbolj zanimiva stvar od vsega. Vsaj po načinu predavanja in po stalnem gladnju filmčkov. Moč desetice.
Leteča sem bila. Komaj sem parkirala, že sem bila na poti. Po domače štruklje, ki so bili -mmm. Na preprost obisk, da zvem kaj novega. Da naučim kaj novega. Sploh pa na nekaj okusnega.
Moj koledarček pa se iz dneva v dan polni.
Res pa da me ljudje, ki navsezgodaj zjutraj cvilijo in zganjajo vik in krik in glasno komentirajo fante na levi strani, rahlo spravlajo ob živce. Ni prijetno. Sploh pa ne za ušesa. Taka jakost in taki visoki toni. In nekateri imajo prav prisiljen smeh, samo da bi ugajali ljudem okoli sebe.
Ne morem verjeti, da sem blazno zaposlena. Kulj.
Začela sem ustvarjati. Počasi. Toliko stvari imam za zapisat. Počasi se daleč pride.
Ni komentarjev:
Objavite komentar