In ugotovila sem, da sem precej nepraktična kar se obiranja jabolk tiče. Več jih je zletelo direktno na tla kot pa obviselo v mreži. Ne nisem za to.
Kot v nebesih. Všeč mi je bilo nekaj misli v tem filmu. In nasplošno mi je všeč film.
Poiskala sem mojo "domačo nalogo", a še nisem nič prebrala. Moram.
In moram peči. Veliko zalogo slaščic, da bom spekla. Imam predvideno.
- Ko razmišljam o svojem življenju, je vse kar se spomnim le delo. Veš delo, delo...Tako sem se trudila. In zaradi česa?
- Ti... pomagaš ljudem. Rešuješ življenja.
- Ja... Svoje življenje sem hranila... za kasneje. Samo si nikoli nisem mislila, da ne bo tega "kasneje".
(iz filma Kot v nebesih)
Ker s kolačem se je malček zalomilo. Ni prilezel ven. Eden. Drugi ima pa precej praktičen sistem in tako prikupno majhne rezine nastanejo. Ne majhne, ravno pravšnje velikosti.
Vozim se po Kranju. Ker imam ravno "veselje". Medtem, ko se gruča ljudi zgrinja proti Tušu jaz vozim v nasprotno smer.
Resnično sem vesela, da mi ni treba skakljati naokoli zunaj in se prestopati iz ene na drugo nogo.
Zavetje kavča in čaj v rokah me veliko bolj fascinira. Za ta teden imam čisto dovolj takšnih stvari. Kdaj drugič.
Sestavni deli in sestavljeni deli novega predalnika za v spalnico. Novega, a poznanega.
Zabijanje. Šrafanje. Leplenje. Privijanje.
Zunaj pa se bohotijo še zadnji jesenski dnevi pred verjetno predolgo zimo. Zaužijmo jih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar