Obenem se mi zdi kot cela večnost, po drugi strani je pa kot včeraj. Zgubila sem občutek za čas. In zgubila sem neprestani kontak z ljudmi. Saj vse funkcionira ampak počutim se kot da me ni tam.
Mislim, danes ne. Danes sem bila. Popolnoma prisotna in popolnoma skoncentirana, da sem ujela vse besede.
Najboljši je bil stavek: "Oh, look at corn. It's look like straight bananas."
Koruzo lahko definiraš tudi kot ravno banano.
En sam velik nasmeh nas je bil. Smeh.
Prepevanje v avtomobilu, ko smo se v najhujši prometni konici prebijali na drug konec. Vsi so bili tako blazno navdušeni nad vožnjo z avtomobilom. Ker se že nekaj časa niso vozili naokoli.
Taylor Swift in avto se je pozibaval v ritmu.
Že ko se je vse skupaj razredčilo, smo bili na cilju. Niso vedeli kam gredo. Pa so prišli na čudovit jesenski dan ob čudovito jezerce. Pozabila pa sem kruh. Joj. Za labode in račke.
Krožili smo naokoli in fotografirali. Črpali smo vso jesen in jo absorbirali v naše misli. Tako čudovito se je lesketala v barvah. V odsevih v vodi. V sončnih žarkih, ki so z neverjetno močjo prodirali na zemljo.
Razmišljala sem v angleščini in vsi slovenski pogovori so se mi zdeli smešni. Zanimivi. Nenavadni. Kot da ne bi bila tukaj, ampak bi me odneslo daleč proč. Nekam v neznano.
Ko smo že pri neznanem, pričakujem izlet na sončen dan. In paketek.
Jared, Amy, Claire in Stacy so z menoj delili lepo petkovo popoldne. Po vseh gozdovih. Skrivanju za drevesi. Hojo pred objektivi. In tremi pozami.
Ugotovili smo, da je bila popolna scena za Twilight, gozdovi in svetloba. Potem pa smo prišli še do sklepa, da vsi ti labodi, ki so se gnetli okoli čolna na jezeru povzročajo enak prizor, kot tisti, ko je Noah peljal Allie po reki, da je videla jato rac. V Notebooku. Naša mala deželica vsebuje vse v enem.
Hodili smo naokoli. V krogih. Gor in dol. Do vode in nazaj. Do vrat, ki so v naših mislih vodile na skrivnostni vrt pa vse do obokov, ki so nastali naravno. Znašli pa smo se ob gostilnici in zavili do konca poti. Kjer so fantje pijančevali.
Ob čaju in vročih čokoladah ob pogledu na toneče sonce nad jezerom. Toliko različnih okusov. Z borovnicami in kokosom. Čaj z okusom češenj.
Grelec nad nami, ki je oddajal toploto, ki je bila nujno potrebna, ko je sonce izginulo.
Zaklepetali smo se za nekaj časa. In mimo je zletel nevede.
Bilo bi fino imeti Disney maraton. Ker smo zašli v teme pravljic in čarobnosti. O princesah, živalih in podobnem. Kaj smo gledali, kaj bi gledali in kaj si želimo videti. In Disneyev maraton z Lepotico in zverjo na čelu bi bila odlična stvar. Mogoče.
Komaj sem ustavila avtomobil, da jih spustim domov, že so hoteli vedeti kdaj se vidimo. Tako fino je z nekom deliti lepe trenutke in z največjim veseljem poslušati zvok zaklopke. Če jim zaradi tega polepšaš en sam dan s preprosto stvarjo, pa še toliko bolje.
Ko veš, da si naredil nekaj dobrega za vse, se ti nasmeh zlepa ne zabriše iz obraza.
Ni komentarjev:
Objavite komentar