Spomnim se plakata za ta film, ki je pred leti stal ob uvozu iz obvoznice, ki je prišla iz morja ter je zavijala na Celovško. Spomnim se, da sem si blazno želela gledati ta film, ampak do kina nisem nikoli prišla. In danes je bil po televiziji. Čisto ponesreči, se je moj urnik uskladil s televizijskim sporedom.
So filmi o katerih ne rabiš razpravljat. O katerih ne izgubljaš besed. To so filmi, ki ti vzamejo dih in jih gledaš večkrat. Ti ne rabijo vnaprejšnega predvidevanja. Potrebujejo samo, da se mu prepustiš in uživaš v trenutkih.
Ker nekatere filme sem gledala že večkrat in če me vprašate kaj se dogaja, vam ne vem natančno povedati. Vem pa, da uživam v vsakem trenutku filma, medtem ko ga gledam. Ja rabim si pogledati Beležnico. Že spet. Ker hočem uživati. Ker hočem gledati film. Poudarek na gledati.
Kako fino je uporabljati Skype. Ko kličeš. Vidiš. Slišiš. Tisti glas z Otoka, ali kako je že bilo poimenovano. Smeh.
In vsak, ki uleti v sobo z veseljem pozdravi.
Lazanja za zajtrk. Kako super zna biti to.
Dobivam emaile od neznanih ljudi, ki mi razlagajo, da spremljam veliko fashion blogov in če bi pogledala še njihovega. Zadnje čase takšne maile s podobno vsebino dobivam vseštevilčnejše. In potem čisto ponesreči ugotovim, da sledeči blog pregledujem že nekaj časa. Kako zanimivo.
Ironično pa je, da sama sploh ne pišem fashion bloga in ne vem, kako jim uspe me najti.
Bled. Izlet, ampak dostava mladih atletov na tekmovanje. Znam biti priročen taksi in izkoristiti sončen dan za čudovito pohajkovanje okoli jezera. Opazovati račke in posedati na klopcah.
Zakaj bi hiteli, če se lahko ustavimo in opazujemo svet.
Posneto je premnogo veliko fotografij. Zajeti so drobni trenutki.
Poroka pod močnim curkom vode iz gasilskih cevi. Ženin in nevesta, ki sta se povzpela v nebo.
Izgubljena denarnica, ki se je izkazala za pozabljeno v avtu.
Kremšnita. Ker brez blejske šmonove kremšnite, Bled ni Bled. In ker je kremšnita ena redkih sladic, ki jo resnično obožujem. S pravo smetano, pravo vanilijevo kremo in prijetnim ozračjem. Čez to ga ni.
Nekaj se je dogajalo za otroke. In vrteli so Romano Kranjčan, ki je nekako pozabljena. Založeni s Costello in pekli palačinke. Naj bi jih.
Otroci so pridno hranili račke. Te pa so sijale v sončni svetlobi.
Beli avtomobilčič pa se je vozil po ozkih ulicah.
Na atletki se lahko čas razvleče, ko čakaš na disciplino, ki traja dobrih 12 sekund ali pa dobrih 49.
Ni komentarjev:
Objavite komentar