Stojnic polno. Kot kostanja in ljudi. Povsod se je trla promenada ljudi in ti so se ustavljali ravno sredi največje gneče.
Zmanjkalo je golaža. Ni bilo več mošta. Počasi so razprodajali vse stvari in zaključevali. Praženega krompirja ni bilo na vidiku. In povsod so bile table z napisi 'območje medveda'.
Sonca ni bilo na vidiku, ker smo bili ujeti v senci. Mraz je ril svoje kremplje med ljudi.
Kostanja imam za nekaj časa dovolj. Ni bil nič kaj sladek. Bil je samo kostanj. In najbolj nepripraven del je luplenje.
Končali smo z zamašenim nosom in črnimi, ogljenimi prsti.
Oreščki in mazila. Kremice in mila.
Gala večer novih baletnih kreografij na slovensko glasbo. Deseti po vrsti. Na datum desetega desetega nič deset. V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.
Bočno parkiranje ob Narodni galeriji je šlo gladko. Še vedno mi ni jasno, kako ga izvedem.
V petkah. Modrem plaščku. S kremasto čipkasto torbico pod roko, sem bila na poti proti tisti beli stavbi pred katero se baha skulptura s Cankarjevim portretom.
Dvorana se je polnila in opozorila so bila podana. Kamere so bile nameščene naokoli in vsi smo po malem kašljali in smrkali preden se je vse skupaj začelo. Dvanajst predstav in dva dela.
Opazovala sem, kako se gibljejo plesalci. Kako vidne so vse mišice. Kako čudovito temo si je izbral Degas, ko je risal balerine, ker govorica telesa lahko pove več kot dovolj
Opazovala sem kako je svetloba padala. Kako se je platno spreminjalo. Kako nenavadno so bili izvršeni gibi na odru. Kako je bilo vse ujeto v glasbo.
Ampak med vsem tem sem tako blazno pogrešala valovanje oblek. Baletna krila in predvsem baletne čeveljce. Vse so nosile nekaj kar je od daleč izgledalo kot nogavice za balerinke.
Ampak sem dočakala tudi to. V delu, ki mi je bil posledično najbolj pri srcu. Pred zadnja zgodba. Srečanja - šest duetov za kvartet. Tu je bilo plapolanje kril. Tu so bile piruete. Tu je bila čudovita igra svetlobe. Vse, kar sem si želela videti.
Čeprav je bil del imenovan To stray pretresljiv. Izražal naj bi zgodbo iranske žene. In ob plesu pred nami in posnetkih, na katerih je balerina plesala ob vodnjaku in z vsemi vodnimi učinki, ki so blazno všečni, ti je vse skupaj dalo misliti.
Pri samem plesu ne gre toliko za to, da razumeš zgodbo. Gre za to, da občutiš o čem zgodba govori. Da se ti ob gledanju porajajo različna čustva, ki pridejo na dan povsem nezavedno. Čeprav se ti zdi, da gibov in ničesar ne razumeš, se potem zaveš, da si 'padel notri'.
Prav fino je iti kdaj pa kdaj na kaj takšnega. Vsaj da si zavežeš dušo. Vsaj da se naužiješ umetnosti in lepote gibanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar