Skratka počasi se bom navadila na novi ritem. Zjutraj ohranjam peš pot do faksa, ker me to vsaj malo zbudi. Pred naslanjanjem na roko ob poslušanju matematične teorije. Rešila sem 4 sudokuje. Za zadnjega sicer nisem prepričana, če je bil do konca rešen.
Fizika je izgledala kar zanimiva. Mislim z nekaj smeha, ki je odmeval čez predavalnico v Peterlinovem paviljonu. O tem, kako so prišli do osnovnih enot. Zanimive teorije.
Potem pa presedeli še zadnje predavanje Tiskarskih postopkov. In utrnila se mi je zelo zanimiva zamisel za seminarsko, ki jo moramo narediti.
Faks je po enem tednju že čisto v redu. Počasi si bom imena povezala z obrazi. Počasi. Vsak dan kakšnega novega. Ali pa vsaj dobim namig.
Važno, da je petek prost. Podaljšan vikend.
In od sošolk sem dobila komentarje, mnenje, da je tale moj blog precej zanimiv za prebrat. In dobro spisan.
Lepo je slišati takšne stvari, ko mi potem postane nerodno in ljudem kar nočem verjeti.
Trola. Čakanje. Vlak.
Ker ga je tako blazno preprosto zamuditi. Ampak mi je pasalo sedeti na stoječem vlaku in razpravljati o stvareh. O šolanju v Avstriji. O predsodkih o oblikovni. O stvareh po malem.
Brez pričakovanj. Brez vprašanj. Samo pripovedi so se vrstile.
Tako blazno me spravlja, ko prejemam sms-e na katere ne morem odpisati. In ko imam telefon potiho in nekje v torbi, da me potem pričaka gora sporočil, ko ga izvlečem.
Da mi ljudje, ki jih videvam narišejo prav velik nasmešek na obraz. Takšen pri katerem se sama sebi zdim butasta in se zabavam. Da komaj vidim rdeče luči pred seboj. Da misli odplavajo daleč stran. In da se sama sebi čudim, kako lahko. Kako lahko spet to počnem, ko sem mislila da je že davno tega minilo. Ampak ne, rabim nekaj za popestritev dneva. Rabim nekaj, da požene kri v glavo. Želela bi si, ampak nočem.
Gledam The September Issue. Zanimiv dokumentarec o septemberski izdaji. O Anni Wintour. O Vogue. O najboširnejši izdaji.
In sem zasledila zanimiv citat. O tem, da nikoli ne zaspi v avtu, ampak vedno opazuj okolico, ker karkoli vidiš skozi okno, te lahko navduši/inspirira.
In to počem že celo življenje, vedno z radovednostjo opazujem okolico, še ponoči rada opazujem luči, ko bežijo mimo.
In za konec še malce današnje snovi pri tiskarskih postopkih. Tisk.
Če kdo ve, kje se lahko dobi risanka o zobnih miškah, naj mi sporoči. Tako rada bi slišala tisto pesmico na začetku. Gizelca in Tine.
Joan Osborne - One of Us
2 komentarja:
Jaz tudi iščem pesmico (poje Nada Žgur), ampak res nikjer je ni. Je pa to zagotovo najlepša risanka. :)
Ja ne do bi se je. Zato pa me zanima, če se najde kje živa duša, ki je kdaj posnela risanko.
Mogoče se nam kdaj nasmehne sreča :)
Objavite komentar