Orbitala

Po podaljšanem vikendu je tako težko vstati. Sploh če nesrečo ugotoviš, da si toliko prezgodaj pokonci.

Nisem bila navdušena. Ne nad vremenom. Ne nad dnevom. In ne nad tem kar me je čakalo.
Bila sem samo odtujena pojava, ki se je prestavljala z enega na drug konec.
Nisem bila prisotna. Zaradi zaspanosti. Bolečin. Nenavadnega urnika.

Pa sem preživela. In upala na sonček, ki ni prišel. Upala na kaj boljšega in sanjala z odprtimi očmi.
Zganjala depresijo in se smejala na glas. Vse naenkrat.
Afna na Macu.

Oh, kje je Irska. Tam daleč nekje.

Ne vem, kdaj so šli dnevi, ko smo uživali v prvih ali pa zadnjih sončnih žarkih na dvorišču pred Križankami, mimo. Ampak so šli. Mi pa bežimo ena mimo druge in se nimamo časa ustaviti. Na vseh koncih in krajih ob različnem času.
Komaj, da izrečemo pozdrav in že smo drugje.
Kdaj se je to zgodilo?

Ne vidim se. Ne počutim se. Vse je tako učeno. Vsi bi bili po knjižnicah, jaz pa tako blazno pogrešam veliko risalnico pred glavnim odmorom.

Čuki - Ljubi me, ljubi