Plesna šola Urška je bila naša prva postaja. Pred Brucom.
Vrnila sem se nazaj. Uživala sem v korakih in koreografija, pete pa so me neznoso srbele.
Drsna vrata. Šraf. Špirala.
Zvok kitare v kombinaciji z ritmom rumbe - nepopisljivo fenomenalen. Topila sem se. Sanjarila. Počutila sem se, ko da nisem tukaj. Kot da ni tukaj.
Resnično nore emocije so me obsedle, ko sem poslušala.
Gospodarsko raztavišče. Vzdušje - mrtvo. Ob neznanem bandu in ob prezgodnji uri, čeprav naj bi sama prireditev trajala že kar debelo uro in pol.
Šele Trkaj je napolnil halo. In BFM. Potem pa so Tabuji zadržali še večino ljudi.
Nasplošno je bilo kul. Ni bilo fantastično in ni bilo zanič. Nekje v sredini.
Čeprav me nastopi Tabujev fascinirajo in BFM se mi zdi super.
Ampak sem uživala. V igri reflektorjev. V pesmih, ki sem jih že slišala. In v prepevanju. V samem trenutku.
Čeprav ne bom pa razumela, kaj imaš od tega če si koma pijan ali pa če si blazno nadležen.
Poleg tega pa so se med pesmijo Angel ali pa je bila Poljubljena, no naokoli so se nagnetli sami parčki in moje počutje je preskočilo v nelagodno za trenutek. Ah.
Danes faks. Šala?
Ni komentarjev:
Objavite komentar