Za en sam trenutek se je svet ustavil, ko sem odbrzela iz Čopove skozi podhod MGL-ja do popolne tišine.
Nekje iz daljave se je šele zaslišal zvok stopal in čevljev, ki so odmevali po umazanem asfaltu. Veter pa je ponesel list, ki je z nežnim šumom zašelestel po tleh.
Ni bilo siren v daljavi.
Ni bilo brnenja avtomobilskih motorjev.
Ali glasne razprave mimoidočih.
Samo tišina trenutka. Ritmičen utrip v bližini semaforja čez cesto. Vonj kostanja, ki ni prišel do mene.
Ljubljana se blazno sprazni, ko vsi zdrvijo s služb. Po pol šesti.
Sonce, ki te pričaka na vrhu stopnic. In zadušljiva vročina na vlaku. Poslušam pogovore ljudi, ki me najmanj interesirajo. Sicer nekateri res ne znajo potiho govoriti po telefonu in potem si z ostalimi potniki izmenjujemo čudne poglede.
Okusili smo življenje študenta. Zjutraj se pojaviš malo pred osmo na faksu, ker sem se "optimistično" vstala ob 6ih. Ampak ne, vaj ni bilo. In smo čakali. Od devetih do dveh. Jej.
Bil je čas za kupovanje skript. Čakalna vrsta za bone se je hitro skrajšala in sedaj smo padle v sistem.
Nisem bila več tista, ki sem opazovala kako se študenti prehranjujejo v restavraciji v Maxiju. Sedaj smo me sedele s polnim pladnjem dobrot in se počasi sitile. Boni so kulj. Kemija mi ni jasna. Ne še. In to z vajami v petek se mi zdi naravnost čudno. Zdi se mi, da bodo vsi pričakovali nekaj znanja.
Čakanje in še enkrat čakanje. Definitivno je bil dan poln čakanja.
Ampak ni samo dan tak. Je tudi teden. Mesec. Leto. Celo naše življenje je polno čakanja na nekaj, kar nenazadnje sploh ne dočakamo. Razen zadnjega spanca.
Hočem Halellujah od Bon Jovija. In Smile v zasedbi Glee, ampak Charlie Chaplin song, če smo že ravno pri tem. Ampak teoretično to ni imelo nobene povezave med seboj - zgolj in samo naključje je naneslo tako.
Ne vem, kdaj sem nazadnje opazila, zares opazila streho nad pošto. Saj sem gledala in pogledovala, samo nisem nikoli prišla do spoznanja, da jo krasi kupola. Zdela se mi je čudovita v jutranjih urah in obdana z meglo, ki se je razkadila komaj do opoldneva.
Takšna streha se mi je v tistem trenutku hoje čez Ljubljano in žarkov, ki so se prebijali skozi meglo, zdela kot iz pravljice. Čeprav ne vem kakšne.
Po Konzorciju se potikati in brskati med knjižnimi policami se zdi blazno fino. Toliko knjig. Toliko zgodb. Toliko napisanih besed in avtorjev. Vse slikovite naslovnice, ki privabijo pogled. Vsi naslovi, ki te odbijejo od njih. In knjige se zdijo vedno bolj in bolj neizvirne. Vsi samo pišejo nekaj, kar se prodaja. Ne nekaj kar si želijo.
Naslovi se zdijo patetični in barve zbledijo. Pa vseeno. Ljudje radi beremo tisto, kar se zdi butasto.
Niso imeli Moneta. Moram ga najti nekoč. Nekje. V slovenščini.
Do takrat pa si bom ogledovala velike platnice in sanjala, da bi se našla tam. Med vso pisarijo.
Zdi se nam, da se bo ta jesenski čas še prekmalu prevesil v zimskega. Zima se prebuja in prvi učinki so vidni na zamrznjenih vektrobranskih steklih mojega avtomobila. Ravo takrat, ko tega ne bi bilo treba.
Ampak nič za to. Obula bom tople štumfke in rokavičke ter se podala v mrzel dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar