In precej preprosto jih je bilo najti. Težko zgrešiš gručo ljudi, ki se podijo za frizbijem čez travnik Tivolija. Čeprav sem sprva mislila, da bom obredla celoten park.
Do tega pa je prišlo, da sem dobila sporočilo ravno tisit dan, ko sem ji sama hotela poslati mail. Prav zanimivo naklučje. In ja bila sem za akcijo. Bila sem za sproščeno popoldne v Ljubljani. Čeprav sem se v nekem trenutku zbala. Ampak se je to v trenutku razblinilo.
Vsi so bili tako družabni in prijazni in so me sprejeli takoj. Moram reči, da so prav posrečeni. Vsak se je hitel predstavljati in tako sem se znašla med množico imen. In z vsakim smo zapadli v debato. O tem in onem. O njih in meni. Kaj jaz počem, kaj so oni počeli.
Tako da so tukaj, do konca poletja in verjetno to sploh ne bo naše zadnje srečanje. Upam, da bomo še kam šli. Nekako smo delali osnutek za kakšen izlet. Prav prijetno bi bilo.
In bile so vraglije. Bil je fotošuting. Iz njih je izburhnil ponos na univerzo in v trenutku so bili postavljeni v čast njej. To pa je ameriški duh, ki ga pri nas ne poznamo.
Vse skupaj se je začelo oziroma sem sama vletela sredi ultimate frizbi igre. Na prvi pogled izgleda kot veliko ljudi, ena frizbi in ena zmešnjava. Ampak vse skupaj je precej preprosto. Na mestu moraš podati leteči krožnik igralcu svoje ekipe, za osvojitev točk pa mora ta stati v polju v katerem dobi točko. Ampak ja, zanimivo za videti.
In nastal je petminutni odmor. Igra pa se ni nikoli nadaljevala. Okrepčali smo se s piškoti. Čajem. Vročo čokolado. Športne aktivnosti so se sprevrgle v mali piknik. In potem je sledil naval smeha. Nindža. O, umirali smo. Vsi okoliški sprehajalci so v nas gledali z radovednostjo, mi pa smo umirali od smeha, ko smo opazovali 'slovmovšn' različico te igre. Cilj - dotakni se roke nekoga in ta bo izpadel. Kdor ostane zmaga. Pri tem imaš samo en gib in en obrambni refleks. Nastanejo prav zanimive poze in gibi. Neverjetno super za opazovat.
Krogi pod mostičkom, ki so bili izkoriščeni za fotošuting. Listje, ki je ležalo na tleh. Otroški duh, ki je izbruhnil na dan, ko smo se gugali. Veliki otroci na malih igralih.
In shladilo se je. Počasi in zahrbtno. In tako smo en za drugim odhajali vsak na svojo stran. Počasi smo se razšli in bili strašno navdušeni, da smo naleteli en na drugega. Ni mi bilo žal, da sem prišla. Kako priložnost in neverjetno druženje bi zamudila in ne bi vedela. Definitivno vredno ponovitve.
Izkaže se, da imamo z ljudmi iz drugega konca sveta tako podobne interese. Tako podobne poglede in dejanja. In potem nastane fino druženje. Tako preprosto. Blazno preprosto. Oh ja. Super sem se imela.
Potepanje po Ljubljani. Galerija Emporium je bila prehojena na hitro in me ni impresionirala. No samo kot stavba, kar me vedno. Kot trgovina pa ne. Vse je preveč neprijazno. Kot sam Emproium. Kjer te vsi tako grdo gledajo, da imaš željo se čimprej pobrati ven. Čutiš poglede ljudi na hrbtu in je nadležno.
Čajna hiša je bila zaprta. Makaroni v pasaži Maximarketa. Testeninka pred jutrišnim tradiconalnim maratonom. Tam bom. Ampak ne tekla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar