Smer jug-jugovzhod

Začel se je nov teden. Ti ponedeljki nam niso ravno po godu, ker je vikend prehitro mimo. Verjetno nisem bila edina, ki sem včeraj sanjarila da je še sobota, in da imam še cel dan pred seboj.
Punčka sanj je konec in tu je bil ponedeljek. Tu je bila budilka in tu je bilo vstajanje iz tople postelje.
Mrzlo. Mrzlo jutro.
In za takšna jutra sem zadnje čase prav produktivna, saj se zbudim en vlak prej in imam vmes še čas prigrizniti in spakirati pribljške. Kolačke, ki mi lajšajo hrup v predelu želodca. Hrup pred nastankom.

Poleg tega, pa nam je kemija danes zavijala in delala zgago v želodcih. Ker smo imeli napovedan test. In nič pojma. Prehitro je bilo vse skupaj. Ampak kaj hočemo, tako je.
Amonijev dikromat. Oranžen prah iz katerega je nastal vulkan. No, mali majcen vulkanček, ki je žarel na pultu.
In velik kabum je zadonel čez pol Ljubljane, ko je nekaj razneslo na pultu. Sicer namenoma, ampak je odjeknil kar precejšen pok. In smo skočili. Sinhrono.

Zjutraj nismo zamanj pristopicali na faks skozi premrzlo Ljubljano. Imeli smo fiziko. Vaje. S katerimi smo začeli čisto preveč intenzivno za takšno nečloveško uro. No, 8 je še vedno zgodaj.
Potem pa nič. In tako smo začeli naše ponedeljkovo racanje po Ljubljani. Do Kresničke na kavo. Pardon, čaj. In učenje kemije, tik pred zdajci. Do Kersnikove in nazaj. Do Maxija na kosilo. Mmm.
Sladica presenečenja. To pa samo zato, ker nikoli nisi prepričan kaj si vzel. Nekaj s piškotasto podlago in vanilijevo-kokosovo kremo. Sicer precej dobro za takšnega nejedca tortic kot sem sama.

Modna smer jug-jugovzhod. O kako prikupna razstava/prodajni kotiček. Kaj vse so sposobni narediti mladi oblikovalci. Saj so že povedali, kdo rabi prestižne znamke, če imamo njih.
Videla sem blazno prikupno rdečo oblekco s pisanimi naramnicami. Lahko?
In blazno prikupne torbice, za katere sicer menim, da ima fensišmensi še bolj prikupne potiske s pikicami.
Poleg tega sem se natovorla z vizitkami. In prospekti. In cocto. Jeej. Mogoče bom še kdaj šla občudovat rdečo oblekico. Če bo obstala.

Na vlaku sem v nekem trenutku opazila, kako odmaknjeni smo Slovenci. Ozrla sem se naokoli in opazila, da so imeli prav vsi ljudje na moji desni in na moji levi na svojih ušesih slušalke. Vsak je strmel predse in bil v svojem svetu. Takšen svet postane po peti uri popoldne. Odmaknjen vase.
Ko gredo vsi otroci iz šol, ki glasno vreščijo čez cel vlak. Ko se vsi nadobudni študentje zgrnejo domov. Ko vsi delavci hitijo, da bi ujeli še zadnji vlak pred nočjo. Potem ostanemo tu mi. Tisti, ki bi morali biti že davno doma, ampak smo se znašli po peti uri v Ljubljani. V mestu, ki se z neskočno hitrostjo prazni.

Spoznala sem, kje sem nekoč že občudovala takšne lestence, v katerega sem se zaljubila v Rutarju. V Kresnički jih imajo. Mislim, da so zelo podobni, če niso enaki.
Lestenec. In veliko ogledalo s starinskim okvirjem. To bi. Lahko je sanjati.

Bryan Adams - Heaven