Tako fino se je voziti čez pisano jesensko pokrajino. Šele soncu uspe pokazati prave barve. Tisto pristno čarobnost jeseni. In javorovi listi so tako čudovite rdeče obarvani. Okoli njih pa rumeni in oranžni odtenki. S kančkom zelene in modro podlago. Sonček blazno dvigne razpoloženje. Razveseljuje ljudi. In hodimo s širokim smehljajom na obrazu naokoli.
Veter pa zamaje veje in se znajdeš v plesu listov, ki počasi en za drugim letijo iz neba. Iz drevesa, pa vseeno. V tistem trenutku se lahko samo zavrtiš okoli svoje osi in z nasmehom pokažeš vse zobe. Včasih je tako preprosto ujeti srečo za nekaj drobnih trenutkov. In danes jo lovim. Na veliko.
Na vlaku. Na poti. Ko grem z njega in se potem skrito nasmiham na poti do avta. Aaa.
Danes uživam.
Danes izžarevam srečo.
Danes poskakujem naokoli in se vrtim na mestu.
Stanje je prav preveč pomladno. Ampak jesen in pomlad sta si podobna in različna hkrati.
Nasmihala sem se komičnemu delu zgodbe na vlaku, a ni noben opazil, ker so bili vsi zatopljeni v svoje knjige in revije. In ugotovila sem, koliko ljudi bere na vlaku. Revije. Knjige. Časopise. Zapiske.
In koliko različnih načinov se lahko najde za branje knjige. Lahko je v vezani obliki. Klasična. Lahko je elektronska. E-knjiga. Lahko pa je zvočna. Audio knjiga. To vse me je obkrožalo. In eno poglavje traja ravno vožnjo od Ljubljane do Kranja. Kako priročno.
Nisem vedela, da zna biti fizika tudi zanimiva. Čeprav je čisto preveč podatkov. Ampak streljanje z zračno puško. In z improviziranim topom, katerega izstrelek skoraj odnese v profesorja, ko ta obrne hrbet. Kulj.
Poleg tega sem pa prišla do spoznanja da logaritme rabiš v tisku. Vsaj pri teoriji, ki jo znajo ljudje tako hitro zakomplicirati.
Padli bodo koktejli. In večer v bivši Manjani, ker imam podaljšan vikend in ker je četrtkanje kul. No šla se bom prepričat, če je še.
Našla sem .pdf datoteko z naslovom: "Frazemi s pomenom 'piti' in 'biti pijan' v slovenskem in ruskem jeziku". Ha?
Človek sploh ne more verjeti, koliko izrazov imamo Slovenci za to. In se ne bom spraševala, le zakaj...
In bila sem v rožicah. V rožasti oblekici in rožastih čevljih. S pikicami na torbi, očala pa sem pozabila doma. Jejhata. Blazno zanimiva in zabavna beseda, ki mi je skočila na misel. Ni padla, danes vse poskakuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar