Morje. Koper. Diš po morskem zraku, pa čeprav imam nekaj težav z zamašenim nosom.
Vožnja v krogih je precej priljubljena zadevščina kot tudi spušanje zvokov, ko se voziš skozi križišča.
Le kje drugje lahko končajo tri dekleta z napol praznim prtljažnikom in denarnicami v rokah. Šoping je seveda prva možnost na listi izbire. Ja, tako smo bile tudi me. V šopingu, kar je zadnje čase precej pogost pojav ali pa dejanje.
Še vedno je to dobro, da je probanih nekajkrat več stvari, kot dejansko kupljenih. Pa čeprav se zdijo tako prisrčne in prikupne in oh in sploh, se lahko upreš. Vsaj jaz.
Ampak danes sem si blazno zaželela čevlje iz Humanica, pa jih nisem dočakala.
Sem bila v smešni opravi v Topshopu. Na blogih, ki jih spremljam sicer ni popolnoma nič nenavadnega, je pa za slovenske razmere in naše denarnice.
V H&M-u pa sem se počutila kot Zvončica v kratki oblekci, katere uporabnost jo je popolnoma pokvarila. In ugotovljeni so bili različni načini nošenja, pas pa popravi vse.
Obleke so postale tako grozno brezoblične, pasovi pa nujno potreben nakup.
Velika topla zadevščina nenavadnih oblik. Še vedno iščem uro v New Yorkerju.
Pot od Kopra do Portoroža zna biti kar dolga, če ti zaprejo odcep za hitro cesto. Prišle smo do meje za Pulo in nato do meje pri solinah, ampak nikjer ni izgledalo kaj obetavno in smo dolgo pot ovinkov ponovile in po posrečenem poskusu že hodile čez znani most v Luciji/Portorožu.
Pica s pogledom na morje. Vonjem po morju. In okusom. Morska in margarita.
Hoja proti Piranu. Ampak smo na mojo srečo prišle samo do Bernardina. Ker je bila prevelika količina sonca naekrat in to v kombinaciji z nekaj klime povzroči glavobol. Toliko sonca po neprestani oblačnosti je zajeten zalogaj.
Pa smo bile na obljubljenem sladoledu, katerega ena kepica je predstavljala tri gorenjske. Rdeča pomaranča. Mmm...
Fotošuting po dolgem in počez.
Na cesti smo imele pa precej pestro. Na poti tja sta nam Mariborčana izkazala svoje neverjetno navdušenje nad dejstvom, da nista mogla končati pred nami, ampak za. To je popoln sarkazem, katerega potrditev je bila vidna z nakazom prsta na roki, ki jasno izrazi nestrinjanje.
Potem smo se poganjali za nekim rdečim avtomobilom, ki sicer ni bil Ferrari, ni pa imel vidne ali prepoznavne značke. Tip se je dejansko vmes ustavil, da nas je potem lahko spet prehitel. Napletene zgodbice pa so bile poglavje zase.
Neverjetna pa je tudi kultura slovenskih voznikov. Kakšne neverbalne znake lahko oddajaš na vožnji po avtocesti. Ponoči. Precej zabavno za opazovat.
In potem smo bile doma. Pred deveto in pred novo epizodo Slovenskega top modela. Izkazalo se je, da je ukradena ideja boljša kot licenčna. Da jim zvok povzroča precejšne težave in da je vse skupaj bolj kot ne polom. Igranje voditeljev in raznih modnih mačk in podobnih samooklicanih zadev je podobno, kot "izkazan" talent Nine Osenar pri vodenju ali igranju. Ahh.
Ugotovila sem, da resnično cenim slovenščino in razširjeno uporabo pridevnikov v primeru Nike Urbas.
Jutri pa bom podtuhnjeno preživljala še zadnji dan počitnic, ker potem bomo baje bruci.
Helena Blagne - Macho
Ni komentarjev:
Objavite komentar