Letela sem na kolesu. Ubistvu sem bila na balanci, medtem ko je nekdo poganjal kolo v zraku. Kot E.T. in jaz sem bila ta vesoljček na tistih plakatih. Čeprav po pravici, filma sploh še nisem gledala. Celega.
In bili smo ob bazenih in oseba, ki me zdaj že redno "preganja" v sanjah je z menoj ugotavljala imena zvezd. Prepirala sva se o tem, ali v velikem vozu obstajajo zvezde po imenu Buda in Hvar. Čeprav je tako pisalo na vseh kartah v sanjah. In potem je pristal v bazenu in postal podoben enemu iz Jonas bratov. In nato sem se šokirano zbudila.
Kako kruti so lahko ljudje. Kako lahko drobcena nemočna bitjeca, ki so nadvse prisrčna in ti prinesejo veselje tako brezčutno in brezsrčno vržeš v vodo. Ko bevskajo in cvilijo, nemočno prosijo, ampak ne. Končajo v reki, kjer nimajo nobenih možnosti več.
Pa takšno veselje prinesejo psi v življenje. Ko prideš domov in te pred vrati vedno z navdušenjem čaka. Ko rit goni sem ter tja, ker je tako vesel, da te vidi. In ko mu ti od vsega veselja skočeš v objem in ga počohaš, sta ob srečna. In tiste velike rjave učke, ki te spremljajo povsod. Veselje, ko dobi kost, nagrado. Ko mu vržeš žogo, da steče ponjo. Ko čez ograjo opazujeta okolico in zgledata najbolj kulj. Ko se igra z drugimi psički in samo nemo stojiš in se mu smehljaš, ker vidiš da uživa.
Ampak niso vsi deležni tega. Šteje pa že to, da vsaj enega črnuška narediš za najsrečnejšega kužka na svetu. Ron je pravi mali srček.
Marmaduke. Kako kulj je pa ta film. Ob takšnih filmih se na sredi ustavim in stečem do svojega kosmatinca in ga začnem od vsega veselja objemati. Luštni so filmi z živalmi, sploh psi. Čeprav z zlajnano vsebino, ampak Owen Wilson je tako blazno zabaven tudi, ko samo posoja glas.
Poslušala pa sem tudi koristne nasvete, kaj narediti če zamuja letalo. Če izgubijo prtljago. Ali če odpovejo let. Lahko zahtevaš odškodnino. To.
Jedla sem kvas. Delila koristne nasvete in tudi sama spekla mafine. Z belo čokolado. Mmmm.
Pri tem sem posnela kuharske nasvete za... Saj ve.
Vsi so navalili name in pri tem sem se odločila za dostavo mafinov po poznani poti. In sem se čisto ponesreči in čisto ponaklučji znašla na praznovanju. Irena - vse najboljše. Jutri.
Imeli smo rejli po vasi in ostali s celimi mafini, medtem, ko je druga ekipa prišla z raztreseno mafin-torto in svečkami. Sestava. In že so gorele svečke in se s pomočjo njenih staršev tihotapili v hišo, v sobo. Kjer smo jo ničhudega sluteč presenetili. Ona pa je jamrala glede pospravljenosti sobe, a se noben niti sekiral ni. Potem pa so prišli še ostali in kmalu smo se znašli za mizo polno dobrot ob štorijah iz otroštva. Albumih, kasete pa na našo veliko žalost niso delovale.
Spontano je najboljše. Takšno nenačrtovano, nenadno. Ko rečeš in narediš.
Ne tisto, ko rečeš in načrtuješ. To zna izpasti naporno, tečno in nezanimivo. Ampak, da se dejansko nekje pojaviš, to je cel point vsega. In ja, velikokrat sem pri volji za takšne stvari. Za nekaj vožnje, do nekoga, da lahko tretjega osrečim. Čeprav se poti do prijateljev včasih zdijo dolge, hitro minejo. En, dva, tri in si že tam. In če je prevožena toliko večkrat, tem bolje.
Samo rdeči semaforji so kriza. In če so na poti od Kranja do Domžal vsi rdeči, se nakoncu že sama sebi smejim, ker ne morem verjeti, da se še vedno dogaja.
In potem sta ubiti dve muhi na en mah. Volk sit in koza cela. Ker sem pekla mafine za Laro, posledično Ireno, medtem, ko sem se z Urško menila za sprehod. Ampak sem prej hotela izvesti dostavo, ki pa se je razvlekla. Ampak tudi ostali dve sta prišli na svoj račun, ko smo si naredile piknik sredi sobe. Pse pa zaprle na prostorn vrt, da so se po mili volji podili gor in dol. Stari spomini. Stare zgodbe. In novi načrti. Mogoče morje. Izlet v Ljubljano. Nakupovanje v Celovcu. September se v tem primeru zazdi tako blazno kratek. In potem bomo brucke.
Andrej Šifrer - Za prijatelje
Pesem pove vse in se mi zdi, da super zaključi dan. Z velikim, ogromnim, srečnim nasmeškom na ustnicah in iskrico v očeh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar