Ampak ne - huje je, ko te vržejo ven ljudje, ki trdijo da imajo rezerviran kupe, kaj kupe, cel vagon, ampak to ni nikjer označeno. In isti sedež je imelo po naših izračunih rezervirano več ljudi hkrati.
Kako hitro lahko končaš v ločenih kupejih, kljub skupni karti. Ampak ni šlo drugače in močno smo upale, da se situacija s prestopom v Salzburgu kaj spremeni.
Ne, bilo je le še slabše. Vlak je imel tako ali pa tako zamudo, naslednji pa je odpeljal komaj po tistem, ko smo zagledale napis Praha in se po hitrem postopku vkrcale nanj. Tam pa se je začla prava kalvarija. V spalnih vagonih ne smeš zganjati vika in krika in so nas poslali naprej. Naj omenim, da je bil prehod blazno ozek, vsi pa oboroženi s potovalkami, nahrbtniki in drugimi nepriročnimi zadevami.
Seveda pa pridemo, čez par polnih vagonov, takih za ležat in za sedet pa nas tisti človek, ki gleda karte pošlje nazaj odkoder smo prišli, saj naj bi ti vagoni šli v Budimpešto. Na srečo in z opozorilom nismo končale, kot nekateri za katere smo sumile, da so se znašli na napačnem koncu.
Seveda prostora ni bilo popolnoma nič in smo končale na tleh v zadnjem vagonu. Še z dvema, ki smo jih mimogrede spoznale že na glavni v Ljubljani in sta imela cilj enak našemu.
Obljubili so nam dva vagona s sedeži, ampak šele v Linzu, kjer se je vlak razcepil in pridobil nove vagone iz kdobivedelkje. Pa smo našle. En kupe, kjer smo se lahko namestile in zaspale tja do Prage.
Čeprav smo imele s temi rezervacijami neprijetne izkušnje in je bil vagon precej prazen je vse skupaj delovalo bolj kot ne sumljivo. Samo smo preživele prav do načrtovanga cilja.
Hotela sem videti sončni vzhod, a me je spanec premagal. Potem pa so me nekje obsijali prvi sončni žarki, ki sem jih bila po seriji dežja pri nas prav vesela. V drugo pa smo se zbudili z zvokom, ki je zvenel kot češko dobro jutro. In dokaj kmalu po tistem smo se znašle v mestu ob Vltavi.
Šle, ko vlečeš kovček skozi mesto, se zaveš koliko raznolikih sestav tal ima. Od malih kockic. Do malce večjih, do ravnega asfalta in vdolbin. Imajo pa precej nenavaden sistem za prečkanje ceste, saj vedno en prehod manjka in vse skupaj ovira tramvaj. Policaji pa so na vsakem vogalu. V tem se bomo še izočile.
Čeprav je bila na trenutke s soncem obsijana in so se pročelja bleščala, me še ni uspela prepričati. Zaenkrat. Moram videti še tisto staro mestno jedro, ker tisto je ponavadi najbolj zanimiv del mesta.
Soba je velikanska z gromozanskimi posteljami in kopalnico. Fino.
Všeč mi je nočna Praga. Všeč so mi odsevi v Vltavi, ko je Karlov most popolnoma temačen. Vse ulice, ki so prazne in polne hkrati. In stari trg z astronomsko uro.
Koktejli ob njem. Prijetno toplo z grelci, drugače pa prijetno hladno nasplošno.
Praga mi deluje nekako temačno. Ugotovila sem, da preferiram našo preljubo majhno Ljubljano, ki je tako čudovita, ko se v sončnem dnevu hišice odsevajo v Ljubljanici.
Zdi se mi, da nekako nisem za tujino.
Ostaja pa sladek okus, ki nastane po limetah.
Ingrid Michaelson - Be OK
Ni komentarjev:
Objavite komentar