Pazili in zabavali sva Jakoba in on je zabaval naju. Pravi mali kljukec, ki ima smeh, da ne moreš ostati resen.
Iskali sva čevlje, ki pa niso bile pete.
Dokler ni prišel čas, ko sem šla domov. Zataknilo se mi je že pri besedah, ki jih nisem mogla več izreči naglas.
V avto sem se usedla v solzah, ki sem jih s težavo zadrževala in se odpeljala proč, ozirajoč se nazaj. Prvi zvoki, ki so prišli iz radia je bila pesem Metulja skupine Tabu. Nisem premikala, nisem se ukvarjala s tem, samo pustila da mi nežno odzvanja v ozadju, medtem, ko sem v solzah vozila.
Dobro, da mi je ta pot že tako poznana, ker drugače ne vem, kako bi prišla do doma. Videla nisem nič. Prvi del zaradi solz, drugi del pa zaradi dežja in nasproti vozečih avtomobilov.
Saj sva o vsem lepo razpravljali, ampak nisem mogla zadržati in pogrešala bom.
Na trenutke se mi zazdi kot konec nečesa, čeprav je samo leto ali pa še to ne nekje drugje. Ampak kaj vse se lahko zgodi v letu dni. Kaj vse se lahko spremeni.
In grozno mi je, ker sem se spet tako blazno navadila na konstatne klice in sms-e. In jih ne bo več.
Upam, da me šola zaposli.
Ne morem verjeti, da me je tako močno razsulo. Cel dan sem lahko držala, cel dan sem bila kul in pač izkoriščala še zadnje trenutke. Ampak sedaj se pa sploh ne morem sestavit. Občutek je tak, kot takrat, ko priletiš na hrbet in sploh ne moreš zadihati. Močno se trudiš, ampak nobena sapica ne pride v pljuča.
In nočem, da te ti zapisi ganejo, samo resnično rabim to napisat. Sori.
Post je patetičen. Ampak rabim biti, hočem biti patetična. Vsaj zdaj.
Nadvse sem navdušena in držim moralno podporo, ker bom vedno postavljala druge pred sebe. Ampak moja občutja pa so čisto takšna kot so.
Bom preživela.
Tabu - Metulja
Ni komentarjev:
Objavite komentar