Prvaki

Dolg dan je bil. Poln vožnje in prevažnja po Sloveniji.



Velenje. Da sem Klari izpolnila veliko uslugo in ji dostavila potrebno. Seveda mi mora sedaj vrniti obisk in se osebno nalimati pri meni.



Celje. Celjski sejem. Polno vsega. Ujeta med vrati, okni in roletami. Pod strešnimi kritinami. Ob pogledu na celo kolekcijo starodobnih vozil, kakor sedaj imenujejo fičote. Ja raznobarvni fičoti so se bohotili v eni izmed dvoran. In z veseljem bi kakšnega odpeljala. Kdaj, za res, so nehali delati avtomobile tako zanimivih oblik. Ugotovila sem, da preprosto obožujem tisto, kar sedaj imenujemo retro. Ker so bile oblike stvari bolj prikupne. Zaobljene. Prisrčne. Sedaj pa je vse tako grozno hladno in ostro.
Dobila sem nihalo. Kamena strela. Ha, pa imam delo in zabavo. Ampak resnično se nisem mogla upreti. Pa še intuicija me je vodila na stojnico, kot se je izrazil gospod na štantu.
Dolgo čakanje na naročeno. Še lačna sem postala vmes. In se je prileglo. Puranji zrezek, pečen na žaru z malce lepinje. Pa še vzdušje so naredili.



Ptuj. Atletsko tekmovanje. Državno prvenstvo za pionirje. Pot na stadion je sicer zavita, kot polžja hišica. Smo našli. Pogledali. Poslikali. Navijali.
Imela sem nekaj tehničnih težav, saj mi je uspelo pozabiti baterijo doma. Zaradi prelaganja iz torbice v torbico. Tudi meni to uspe. Ampak se je izšlo sprejemljivo. Še boljše so se pa odrezali naši atleti. Postali so državni prvaki v štafeti na 300 metrov.
Evforija in navijanje ob progi je bilo resnično na vrhuncu. Tako smo notri padli, da smo še sami čisto utrujeno končali po tem, ko so odtekli v cilj v vodstvu. Za malo. Ampak je bilo. Neverjetno.
Takšnega navijanja pa še ne. Še sama sem postala popolnoma evforična.



Trojane. Postanek na krofih. Vročih in sveže pečenih, ki so teknili prehitro. En po poti. En doma.


Kranj. Sedaj pa počit in nabrat moči za nov dan.

Queen - I Want It All