Kaj naj povem? Da sem imela histeričen napad triletnega otroka ali da sem skoraj izdihnila, ko se je sprehod do trgovine spremenil v lazanje po hribih.
Bom raje najprej nekaj citirala:
Če bi bila vera razumna, potem ne bi bila – po definiciji – vera. Vera je verjetje v nekaj, česar ne moreš videti ali dokazati ali se dotakniti. Vera je to, da zdrviš z vso hitrostjo z obrazom naprej v temo. Če bi res vnaprej poznali vse odgovore o tem, kaj je smisel življenja, kakšna je narava Boga in kakšna je usoda naših duš, naše verovanje ne bi bilo slepo in ne bi bilo herojsko dejanje človeštva, bilo bi le... preudarna zavarovalna polica.
(Elizabeth Gilbert: Jej, moli, ljubi; str. 198)
Kako so nadležne reklame za vedeževanje. Halo. Če ti bo pa sedaj kdo povedal, da mogoče boš v roku enega meseca srečal nekoga posebnega, potem bo to predstavljalo bistvo tvojega življenja ali kako? In kakšne neumnosti imajo: “nama bodo odobrili kredit?”. Če že to sprašujete, zakaj ga potem rabite, če lahko plačujete draga sporočila za vedeževanje.
Dolg sprehod do trgovine. To se zgodi, če se zmeniš, da gremo na preprost 5-minutni sprehod, potem pa zavijemo v popolnoma drugo smer in iščemo tablo. Za pohodniške poti.
In dejansko naletimo nanjo. Ampak premami nas in gremo pogledat. Vidimo, da je nekje slab in dve uri hoje. Brat in oče se gresta spotoma rekreirati, midve pa slediva skupaj z našim komatim prijateljem. Vse skupaj je po eni uro šlo po lepem ravnem terenu z občudovanja vredno pokrajino.
Nekaj ukradenimi borovnicami spotoma ob poti. Sledili so roji mravelj, ki so se prevažale na mojih živo zelenih štumfih, ki so sevali zaradi balerink. Niti slučajno nisem pohodniški tip človeka, in najbolj podobna stvar opremi za v hribe me je užulila. Pa še na sprehod do trgovine smo šli prvotno. Kako naj vem. Transport malih mravelj sem bila. No na vsak način sem se jih poskušala otresti, ampak v tistem trenutku, ko sem stala na miru sem jih samo še več dobila nase.
Po uri pa se je začela strma pot navzodl. Pa če smo bili že ravno na pol, zakaj bi odnehali. Pa sem šla s hitrostjo želve navzdol. In s hitrostjo polža navzgor. S koraka v korak je bila moja slaba volja okrepljena. Ni bilo videti konca, jaz pa totalno izmučena. Prešvicana in naveličana.
Ko sem tja dejansko prilezla ni bilo nobenega vzhdihljaja navdušenja ali česarkoli podobnega, samo želja po bližini apartmaja.
In še nikoli v življenju nisem bila tako vesela, ko sem zagledala krave, ki sem jih skoraj da začela častiti tam na travniku. Ter cerkve. Ker sem vedela, da smo že “doma”.
In res smo končali v trgovini. Po treh urah.
Pohan sir in grozdje za okras.
Čas za naše običajne družabne večere. Zmaga in zmaga. Potem pa še ena igra pri kateri sem ob koncu začela zganjati histerijo, ker nisem dobila možnosti, da bi dosegla enako število točk in bi bila druga in ker brat ni pospravil, čeprav je on vedno trdil, da mora zadnji pospraviti. Kaj ti potem to pomaga, če se ne držiš lastnih pravil.
Pa je vse skupaj pripeljalo do prepira in odhoda v posteljo z dolgim ksihtom.
Jaz in triletni otrok v meni, ki ni dobil svoje igrače. Obupno.
Jason Mraz - Plane
Ni komentarjev:
Objavite komentar