Še zadnji preživeti dan na Rogli.
Ampak vseeno smo morali izzvati srečo in poskusiti tretjič. Priti do Lovrenških jezer.
Kar je tudi uspelo. Celo meni, brez pomoči.
Ostali so si opomogli ob okusu borovnic, jaz pa sem se čisto počasi potikala naokoli.
Delala sem se francoza in ignorirala ljudi. Vsi so bili tako grozno nadležni. Vsiljivi in osladni. Zmrazi me. Ne maram tega gorskega/planinskega bontona, ko moraš vsakega pozdraviti. Vsaj danes ne. Rajši imam Ljubljano, kjer noben ne pozna nobenega, četudi ga in gredo mirno eden mimo drugega. Brez vsiljivega pozdravljanja in narejenega nasmeha.
Ne da se mi narejati nasmeha in strmim v prazno. Nekateri so se trudili, a sem komaj odprla usta in izdahnila nekaj v odzdrav. Čisto tiho.
Lovrenška jezera pa so letos razočarala. Od prenatrpanosti. Preglasnih Štajercev. Kislega neba.
Čakala sem vse, ko so nabirali borovnice. Sedela sem pod krošnjo osamljenega drevesa sredi pašnika in čakala na ostale. Opazovala sem veter. In sedela v tišini. Kolikor sem lahko.
Vedno pride neizbežno pakiranje in živčno stanje. Kako sovražim to. Ko je en bolj tečen od drugega in vedno vzbujajo vsi slabo vest, če se za trenutek usedeš na kavč.
Polžanska vas. Sploh ni polžeuska. Tam, kjer smo dobili našega najljubšega štirinožnega črnega dlakavega prijatelja. Rona. Pogledat smo šli in se "pobahat" z našim prečudovitim lepotcem, ki ga vsi obožujejo. On pa se je počutil kot doma. Koliko psov. Koliko zabave. Mama in oče. Ari. Miša. Bivši vzreditelj, ki ga je Ron naravnost oboževal.
Kako smo pa prišli do tja pa je druga zgodba. Kaja je peljala. Velik avto. Zelen. In enoprostorec v katerem si visoko, proti mojem v katerem imaš občutek, da z ritjo drsaš po tleh. Veliko ovinkov. Velika makina za majhno cesto.
Slaba volja in pot domov. Kako vesela sem doma. Znanega in domačega. Šampon in fen. Božansko.
Imela sem vse. Fotoaparat in računalnik. Samo možnosti objave ne. Drugače ne bi bilo vse naenkrat. Pa vseeno.
Christina Aguilera - You Lost Me
Ni komentarjev:
Objavite komentar