Moram pa še dodati, da sem videla komentar in bila popolnoma presenečena. V mislih imam Evin komentar, saj niti nisem pričakovala odziva, niti nisem bila prepričana, da sem prav videla. Ampak sedaj bom pocukala za rokav, če še kdaj naletim nanjo. Saj ne bo prvič, ko sem bom pri nekom pojavila od čistega veselja, ker bere moj blog. Pa sem resnično čudna. Kdor se strinja roko gor.
VEČER ODHODA [18.8.2010]
Stres na dan odhoda ni bil manjši, bil je na robu živčnega zloma. Ko vsak trdi nekaj svojega in vsak komplicira po svoje. Tako težko je uskladiti par mnenj.
Kam v trgovino. Kdaj od kje. Kdaj v Ljubljano. Kdaj naj bomo v kampu. Kje naj se ustvaimo. Stotisoč vprašanj in nobenega strinjanja. Res ne vem kako nam je uspelo. En je kuhal mulo drugega in obratno.
PRVI DAN [19.8.2010]
Vključno z odhodom.
Tako nadležne budilke pa že dolgo ne. Brez povštra. Brez kovtra. Brez medvedka in brez moči za nadaljnje upiranje po tistem, ko čutiš nočno lučko na svojem čelu. No, vsaj nekje v bližini.
Vse skupaj, ker naj bi predolgo potrebovala, da bi se zrihtala. Pa temu nekako ni bilo tako.
In najina prtljaga zložena v avtomobilu z zadnjimi nasveti domačih. Vžig motorja in smo bili že na poti. No, sva bili že na poti.
Po naseljih, ki se vlečejo. Banano za zajtrk. In spet smo bili na poti. Po prvem postanku.
Rdeč avto je takoj opazen in prostor za kovček več kot očiten. Težave s CD-ji, katere moram še vrniti. Je pa uspelo, čeprav je radio trdil svoje je igral. On je še vedno prepričan, da nima CD-ja notri pa igra. Zanimiv, zelo zanimiv sistem.
Pa smo bili na avtocesti. Brez posebnosti, v smeri morja. Tja, kamor še nisem peljala.
Ostale smeri avtoceste sem po večini že prevozila, samo še proti morju ne. Avtomatiki pa so tako zabavni in dolgočasni obenem. Ni sklopke, je pa tempomat pri katerem lahko noge spravim za vrat in se igram z gumbki na volanu. Izpustim prvi del trditve in se oklenem drugega. Gumbki so zabavni.
Bil je še zadnji postanek pred ciljem. V Kopru. Ker sem potrebovala pavzo. In ostale tudi. Ker smo potrebovale hrano in jutranjo kavico. No, kakav.
Malce napolnjene nakupovalne košarice. Samo toliko, za prvo silo.
In še preden si mignil, smo bile na Hrvaškem. Mejo smo dale skozi, kot da je ni bilo in se posmehovale dolgi kači avtomobilov, ki so naveličano čakali na drugi strani. Čeprav pet deklet v velikem avtu zna biti sumljiva situacija. Z nabasanim sadnjem za sedežem.
Hrvatom je potrebno plačati mostnino in še cestnino za nekaj, kar očitno oni definirajo kot avtocesto. Tako ali pa tako računajo vsako stvar, ki jim prinese dobiček. Z največjim veseljem pa morje. Tako in drugače.
Kamp smo našle. Po katerem poizkusu se sicer ne spomnim, saj smo kar precej obračale in vozile po neznanih poteh tekom dopusta.
Dobile smo ključ in se razkomotile. Vanga.
Vedno je potrebno najti razlog za nazdravljanje in tokratni je bil - preživele smo vožnjo in srečno prispele. Borovničke, teranov liker ali pa nekaj podobnega.
In ko smo punce iz toliko različnih koncev Slovenije je potrebno sklepati kompromise. Pri vsem, tudi igrah s kartami. Remi je postal polemika in kup različnih pravil. Ampak smo jih združili in odigrali. Čeprav še vedno ne vidim smisla v štetju pa vseeno. Poleg tega pa deluje, da je naš sistem zapleten. In baje preveč kompliciram, ampak imam svoj način seštevanja kart do 51.
Bili so vse prej kot poker obrazi, saj je bilo polno razmišlanja, sklepanja, seštevanja in podobnega, ki se je zabeleženo znašlo na spominski kartici.
Namakanje v vodi in okušanje svežine morja. Ne ravno skozi usta pač pa na telesu, ko ti morska voda prijetno shladi telo. In prva sem stekla v vodo.
Fotoaparat s kamero za neprecenljive trenutke. No takšne, ki postanejo neprecenljivi, ko jih čez pol leta vidiš ponovno in umreš od smeha. Poznam to zgodbo.
DRUGI DAN [20.8.2010]
Bujenje na zelo majhnem delčku postelje. Vsaka je imela približno širino svojega telesa in se je obračala na tistem delu tako pazljivo, da ne bi zbudila-butnila-udarila-zmotila sosede.
Pa je posijal sonček skozi okno in že smo zaspano zrli v svet in grizljali kos kruha pred seboj na krožniku. Potrebni so bili načrti. Veliki načrti za tako brezdelen dan.
Pa še jutranje kopanje je prišlo na vrsto. Obožujem takšen način kopanja, ko sem sama na plaži. No, skoraj. Tista, ki izvaja asane me ne opazi in tista, ki se zgoraj brez sonči, se ne zmeni zame.
Pa sem zaplavala v sončno jutro v osvežujočem morju. Kakšno prijetno jutranje razvedrilo. Ko slišiš zvok morja, ko pljuska voda ob tvojem telesu in nič ne moti. Ko je gladina vode popolnoma mirna in ko tvoj mir zmoti le krik galebov in otroški jok. Ampak v takšnem trenutku še to ne moti. Pretirano.
In sem bila popolnoma sveža in prerojena. Kako dobro dene jutranje kopanje. Presenetljivo.
Bralni kotiček. Vsaka s svojo verzijo branja. Jaz s tistim delom, ko imam slušalke v ušesih.
Sonce pa je puščalo svoje nežne jutranje žarke povsod. Z vzorci.
Mazanje s kremo se zna zavleči. Sploh, če je krema zelena, ker otroci mislijo, da je to kulj.
Igrala sem se s svetlobo, ko se je ta z menoj.
Plaža je bila preblizu in smo izkoristile naslednjo. In kot sem že omenjala, Hrvati pobirajo denar za vsako malenkost, tako da smo končale še nekaj metrov naprej in obsedele na skalah.
Družabne igre. Nedružabno branje. Nenavdušeno kopanje v vročinini dneva.
Uživanje v senci pod borovci s pogledoma na valovanje morja in z Jetnikom iz Azkabana v odmevu slušnih organov.
Valovi so tako fascinatne stvari, da lahko vanje strmim dolge minute. Samo strmim in se relaksiram. Ne rabim govorjenja, ne rabim druženja, ne rabim konstantnega spraševanja in poizvedovanja, kaj bi počeli. Tišina je največji užitek in redkokdo jo zna izkoristiti. Vsem ostalim se zdi grozna in neprijetna in se ji poskušajo izogibati. Pa ni grozna in ni neprijetna. Ker včasih rabiš samo to. In če tega ni, potem je lahko nekaj narobe.
Enka. Remi. Neka nova igra pri kateri pravila ne veljajo za tistega, ki jo pozna, pri tem pa še okorišča nasprotnika. Ampak postane žrtev lastnih pravil.
Letalo z napisom je krožilo nad nami.
Počivanje po napornem kosilu. Odločitev je padla in bil je večerni izhod v oddaljeno mesto. Torej Pulj po naše. Bolj znano Pulo.
Masiranje. Masaže na sto in en način z negovalnim mlekom. Da je bilo vse skupaj precej lažje, jaz pa sem se izživljala ob "gnetenju" kože.
Rihtanje. Izbiranje oblačil. Čevljev in vsega podobnega. Za večerni sprehod. Pardon, izhod.
Bil je klik. In ni bilo pomoči.
TRETJI DAN [21.8.2010]
Jutranje kopanje je odšlo skupaj z načrti za kosilo. No, vse skupaj se je prestavilo na poznejši čas, saj smo odšle v Kamenjak na kopanje. Ker so naše plaže preveč umazane. Pa smo se peljale po zaprašenih poteh.
Še prej pa smo se najedle kot majhni pujski z odlično pico. Ravno prav tanka, ravno prav zapečena s ravnopravšnjo skorjo. Super je bila.
Osel je popestril vožnjo.
Našle smo nov CD in se na ves glas drle, pardon, prepevale pesmi tiste "grozno" priljubljene skupine imenovane RBD. Začuda nam je šlo precej dobro s poznavanjem besedi.
In že smo bile na plaži. Z avtom pod borovci in hiško za masažo v daljavi, "pravo" masažo.
Lenoba je bila stalni spremljevalec in ob uri, kateri smo prispele je bilo počivanje prvo na seznamu - kaj storiti naslednje.
Znerviral me je čips in imela sem prijetno relaksacijo v vodi. Ob čudovitem razmerju zračne in vodne temperature. V morsko modri vodi. V milini.
Ko sem obsedela nekaj centimetrov od obale in opazovala pluskanje. To pomirja. Odlično pomirja.
Pogled na zahajajoče nebo na sončnih očalih.
Pa je bila vožnja nazaj. Z nenadnim postankom. Zaradi slikanja svetlobe.
Domači improvizirani koktejli in razne igre. Obisk mesta.
ČETRTI DAN [22.8.2010]
Posedanje na robu igrišča v senci dreves. Še bolj zgodnje vstajanje, pranje posode in nakupovanje.
Zaveterje za karte v senci borovcev na igrišču z vetrom v laseh.
Kuhano kosilo. Bila je prava savna. In po vztrajnem preizkušanju hrane med kuho, mi po njej sploh ni teknila. Nabijanje sonca v glavo je v meni sprožilo močno reakcijo in šla sem direktno v posteljo. Se zbudila prepotena, popolnoma nalepljena na Sarino spalko. Nič kaj prijeten občutek ampak sem bila mnogo bolje po tem.
Pomaranče s cimetom.
Limone, melone. Jezik se ti tako zaplete, da sploh ne veš več kaj trdiš.
Vsi so bili nadležni. Vključno s komarji. Vsak, ki je prišel mimo je imel neko pripombo. Prej nam pa cel teden ni noben rekel mu.
DAN ODHODA [23.8.2010]
Ponoči je prav pestro, ko se poskušaš obrniti. Najprej sem brcnila osebek ob koncu postelje, nato sem mogla še dregniti osebek na moji levi, ker je motil sanje osebka na koncu postelje s tem, da je bil občutno preglasen z nadležnimi zvoki smrčanja.
In ponovno sem imela jutranje kopanje. Z istimi občutki kot drugi dan. In še vedno je bila tam tista ženska, ki je izvajala jogo. Jaz pa sem jo prav potihem in prav navihano motila, čeprav sem verjetno to mislila samo jaz, ker pri njej sploh ni bilo učinka.
Lepo sem že spakirala. Pomila posodo. Splaknila avto, ker je bil ves bel in ves popisan zaradi adrealinske vožnje po Kamenjaku do plaže. In razne 'RDB 4ewa' in podobne napise. Še nek Mirko ali Marko se nam je prišel podpisat.
Pojedla sem že zajtrk in vse, ko so se ostale komaj začela zbujati. Sicer smo imele spakirano in pospravljeno in zmetano v avto, še preden bi mignil pa vseeno. Vse se nam je zdelo tako hitro in da bi lahko preživele še kakšen dan. Ampak ne.
Na parkirišču v Puli je bila popolna zmeda. Nobenega parkirišča in stotisoč avtomobilov preveč.
Ampak nam je uspelo pridobiti zelo dobro parkirno mesto, katero je pomenilo skoraj nič kompliciranja ob odhodu, ker nas je nek tip podil proč, ker mu je žena rezervirala parkirišče. Pa kaj, mi smo dobile še boljšega čisto ponesreči, ker sem zagledala, da sem nekoga zaprla, kateri je z avtom enake oblike kot naš hotel ven.
V Puli je bilo neživljensko vroče. Resnična vročina, ki ni bila za nikamor. In še jaz prav pametna deklina, sem pozabila denarnico v avtomobilu. To sem ugotavljala, ko sem stala pred bankomatom. Saj verjetno ne bi kaj dosti zapravljala. Čeprav sem povsod videvala tiste moje kovčke/potovalke, ki so tako prisrčne. Zelo zanimivo. Dehidrirana sem končala ob vodi, ko so ostale uživale v ledeni kavi. Nisem za kave, kakršnekoli.
Na poti domov. No proti Kopru, kjer je bil predviden naslednji postanek.
In se je tudi zgodil, ko smo brez problema prišle čez mejo samo s krajšim zastojem, ki se je hitro razkadil.
Imam čudovito čipkasto belo torbico in majico z rožastim vzorcem. Ker trgovini AnnChristine ne morem izogniti in torbice ne morem pustiti tam, tako prečudovite. Poleg tega pa sem nekaj trenutkov oklevala, dokler nisem dobila navdušene potrditve, da je ta torbica takorekoč že moja. S pikčasto notranjostjo. Preprosto čudovita je.
Koprčani imajo tako grozna krožišča, da smo se peljali nekaj krogov. V enem sem morala takoj ven. V drugem sploh nisem mogla in sem se peljala še en krog. Tako, da je bilo precej nenaklonjenosti sreči s temi krožišči. Ampak smo uspele. Prišle v Ljubljano.
Vse sem razložila in prispela domov.
Navdušena da vidim vse, sploh Rona, ki me je poslinil, popraskav in izkazal neverjetno navdušenje, jaz pa nad njim. Bogega kužka sem že pogrešala, ko sem vsak dan v kampu videvala pse, ki so se sprehajali. Moj črnuh pa je užival doma.
PRIGODA
Aja sploh ne vem če sem omenila. Najbolj pretresljiv del se je zgodil tisti dan, ko smo se odpravile v market nekaj kilometrov proč v tako majhno parkirišče pod trgovino, da si komaj avto obrnil.
Parkirala sem ga tako, da sem imela na desni steber in sem morala lezti, čez nasprotna vrata.
Vse nakupimo, nabavimo in se vrnemo v avto. Zlezem notri in obrnem ključ. Pa nič. Ključ se je zataknil in ni bilo nobenega znaka. Volan je bil trd. Prestave tudi. Vse kar je dajalo zvoke življenja je bil radio. Ostalo pa nič. Panično sem klicala domov, kaj je narobe. Pri tem še nisem imela telefona. Noben ni vedel nič. Šle smo na sosednjo bencinsko, ko nam je nekdo za pultom zrihtal mehanika, ki je bil že na poti, ko mu je umenil, da ga pet deklet čaka s pokvarjenim avtom, ki noče užgati. Bilo je še nekaj klicov, ampak noben ni imel ideje. Od same obupanosti sem se začela tolči ob volan in... avto je vžgal.
Kakšni znaki veselja. Kako smo ga ven spravile niti ne vem, ampak vem da nam je uspelo. Kasneje so ugotovili, da sem zaklenila volan, ko sem lezla čez avto ven. Juhej. Imela pa smo dramatično izkušnjo. Poleg dramatic look maskare. Smeh.
Enrique Iglesias Ft. Wisin & Yandel - No Me Digas Que No
Ni komentarjev:
Objavite komentar