Nočni naliv

Obožujem zvok dežja in nežen vetrič, ki pripiha skozi odprto okno. Ko v ulični svetilki opazujem obrise padajočih kapelj in poslušam njihov zvok. Poleg tega pa se nekje v daljavi vrtijo ritmi in glasba Enriqueja. Nežni toni. Prisrčno in ravno pravšnje.
Vsake toliko se zabliska in po možnosti se sliši še grom, ki ne spada v ustvarjeno vzdušje.

Nisem produktivna samo počitniška.
Vse deluje še po liniji najmanjšega odpora in tam ostaja. Izklučujem sesanje stopnic, kar je bil največji podvig danes. Poleg nakupovanja fasnge in biti spremljevalno vozilo.

Bili sta Gaja in Vanga. In naš črnuhar Đabi.

Uživam v pogledu na Moulin de la Gallette, ki se bohoti na mojem zidu in sanjam, da ga ponovno nekoč vidim v živo. Tam na platnu pred mano, da sem z nosom oddaljena nekaj centimetrov in občudujem plasti nanešene barve. Baje bo EasyJet do Pariza. Tako sem bila obveščena.
Do takrat pa iščemo vlak do Prage. Nima smisla, vem. Mislim ta trditev.

Enrique Iglesias - Somebody's Me