četrtek, 26. avgust 2010

Fitipali

Vintage tržnica ni bila tista, ki bi me razveselila. Bile so starine, a ne oblačila.
Edouard Manet v slovenščini. Za občudovanje.
Sprehod po pariških galerijah. Za zanimive načrte.
Gospa Bovary. Za dušo. Čeprav je vsakega zanimalo, če jo rabim za šolo, ker je letos na eseju. Ampak ne. Rabim jo, ker imam neverjetno željo, da bi jo še enkrat prebrala. Pa nimam razloga. Samo hočem. In še sebe ne razumem, kako me šele drugi čudno gledajo.

Ja drugače pa je bil nadvse čudovit dan za sprehajanje po polni Ljubljani. Ravno pravšnji termin, ker je povsod nekaj bilo. Se je dogajalo.
Z namenom pa da greva na Vintage & Second Hand tržnico, ki se je odvijala še zadnjič. Mislim za nekaj časa. Ampak nisem naletela na nobeno stvar, ki bi lahko odtavala z menoj in popestrila garderobo. Medtem, ko je Lara pridno nabirala nakit.
Edina stvar, ki me je prijetno presenetila, pravzaprav ni bila stvar. Bila je oseba. Bila je tista oseba, ki me je ravno prejšnič presenetila z odzivnim komentarjem na mojo objavo. Spet govorim o Evi.
In sem zbrala pogum, to je sicer smešno slišati in je tudi smešno izpadlo. Ampak morala sem izpolniti dano besedo, da jo bom naslednjič pozdravila. In sem jo.
Pač znam biti pojava, ko pristopim do osebe in začnem bluziti nekaj o tem, da sem jo zadnjič srečala in da je komentirala moj blog, in bla bla bla. Saj si predstavljate zgodbo. In potem ta dotična oseba pobrska po svojem spominu in izjavi nekaj podobnega kot 'a to si ti?' in potem se začne debata. Lahko povdarim, da tega 'a to si ti?' ubistvu nisem slišala prvič.
Kje sem ostala. Aja pri Evi. Zanimiva osebca, tako na prvi klepet. Mislim bilo je kramljanje za par minutk o šoli, oblačilih, vintidžu in zadevah, ki so priletele na misel.
In potem, ko od vsega tega odideš in se znajdeš na ulici, ti postane jasno, da si ravnokar naletel na osebo, ki jo bereš. Se to sliši smešno?

Potem pa sva se potikali po antikvariatih. Želela sem Gospo Bovary, pa sem naletela na izjemno knjigo Maneta v slovenščini, čeprav sem hotela od Moneta kaj. Ampak kdo bi se branil tega. Sama skoraj. Ampak dobro da imam Laro, če ne bi se sekirala.
Potem v naslednjem sva naleteli na knjigo Picassa za 10€. Za Larino občudovanje.
V še zadnjega pa sva šli čisto po nesreči, mislim enkrat prejšnič sva opazili da je in potem sva vstopili, kljub dejstvu da se je verjetno zaprl že pred pol ure. Pa se ni. In po najdenem umetnostnem oddelku, polici, sva prišli do zanimivih načrtov ob knjigi Sprehod po pariških galerijah. Kako čudovito bi bilo to izvajati. Zato so prišli na plano prav zanimivi načrti. Kako dopolniti knjigo in jo narediti samosvojo, edinstveno in polno vtisov. Upam, da uspe.
Poleg tega pa je stric imel še Gospo Bovary, ki gre kot vroče žemljice in sem bila še nadvse srečna ob spuščeni ceni. Popolno.

Breskova voda in breskovi bomboni. Super kombinacija in blagovna izmenjava. Prstan, ki si ga je že dolgo želela in sem ga bila končno sposobna kupit ter ga podarit. Kako noro, da so ga še vedno imeli. Res je bil usojen.
Parkiranje avta. O tem raje ne bi, se pozna da ga že precej časa nisem vozila.

Ljubljana pa je zanimivo polna. Kolesarjev. Ljudi. Turistov. Ob mostovih ali na mostovih so stojnice s hrano. Skoraj vsaka druga kavarna ima svojo živo glasbo. In nori ljudje tečejo po mini stezi sredi ulice. Res so usekani.


Pogled iz novega Mesarskega mosta je bil čudovit. Mislim z vsemi lučkami in vsem. In v tistem trenutku sem obžalovala dejstvo, da nisem stačila fotoaparata v torbo. Ali imela majhnega pri roki. Mobitel je bil samo zasilno sredstvo.

Nalepkice. Spet. Tokrat sem se skoraj izkazala še z olfo. No, skoraj je šlo z malce kiksi in postrani črtami. Pač nisem za ravno.

Policaj me je ustavil. In ne ni tako grozno, mislim nisem nič naredila narobe. Samo kontrola je bila. Jaz pa čisto raztresena in zmedena, da mi je še prometna padla iz rok. Totalno me je vrgel iz tira. Ampak vse enkrat prvič.
In luna me je spremljala celo pot. V daljavi pa še zadnje barve preden nebo nastane popolnoma črno z avtomobilskimi lučmi. In pod veliko svetlečo luno je ravno pristajalo letalo z utripajočo lučjo.

Rupert Holmes - Escape (The Pina Colada Song)

1 komentar:

Eva pravi ...

Včeraj sta levi in desni breg prav tekmovala v tem, kdo bo vrtel glasnejšo glasbo.

Res se mi zdi fino, da sva se spoznali. :)

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...