Končno smo odtavale tja gor. Z malce težav, kar se navigiranja tiče. Ampak vstopile v prostor visoko nad pomanjšano Ljubljano. Kako čudovit razgled. Prav čarobna je ta naša mala Ljubljana. Resnično. Jabi z vetrom v laseh in pogovorom, ki se je sukal od četrtkovega odhoda na morje ter sem in tja. Nekako smo vse obredle in potem je bila ura čas, kar je bil namig za odhod.
Vrnit se moram ali pa moramo na sladoled. Baje je dober. In zvoki Male terase bi bili zanimiva popestritev. Pa nič.
Spoznavam blogersko sfero, ker me en blog pripelje do drugega in ta do tretjega in ugotovim, da je povezan s prvim in potem se ljudje iz različnih držav dobivajo, hodijo skupaj ven in podobno. Zelo interesantno.
In ko sem že pri blogerski sferi. Mislim, da sem danes videla eno izmed blogerk, katere blog je med mojimi zaznamki. Eva Internazionale. Na vrhu nebotičnika.
Poleg tega pa je zelo zanimiv intervju na Evini strani. Od revije Eva mislim.
Pogrešala sem vožnjo mojega malega avtomobila, formulice. In prestavlanje. In ne morem verjeti, da lahko to trdim. Čeprav kazalec še vedno visi na E, bom pač vozila na hlape. Koliko problemov imam, kadar rdeča palčka pade dol. Neverjetno preveč. In dvomim, da me kdo še prenaša, resnično.
Od vpisov in vpisovanja imena in priimka se mi meša. V glavo sem si vžgala ime programa, ko sem izpolnjevala vse potrebno, tako da zdaj verjetno znam že v miže zapisati vse skupaj. Ampak pustolovščina se začne šele jutri zjutraj, ker moram najti šolo na kateri še nikoli nisem bila. Samo vpisala sem se tja in upala, da bom sprejeta na prvo mesto. Pa temu ni bilo tako in sedaj moram najti ta faks. Ha.
Jordin Sparks feat. Chris Brown - No Air
1 komentar:
Naslednjič pa le pozdravi. :)
Objavite komentar