Dve leti

O, kakšen lep dan je bil danes. Neverjetno čudovit.


Z nasmehom na ustih se potikam po Ljubljani sedaj, ko je prvi ustni za mano.
Če včeraj ne bi imela takih skrbi in mi ne bi danes zjutraj moja budilka zaspala, se mi ne bi pograval nasmeh na ustih.

Koliko govora okoli te tekme.

Kadar se mi zazdi in začnem opazovati ljudi za volanom v križišču, potem pridem do dejstva da ima vsak, ki ima velik avto v roki tudi telefon.
Zanimivo. Z izjemo gor ali dol.
Še bolj zabavo pa je opazovati kakšen trend kovčkov se vije po peronih Ljubljanske postaje. Večinoma na štirih kolesih.

Šalamun. Mrk. Knjižne in neknjižne zvrsti jezika. To sem ponovila vsaj desetkrat. In močno mi je všeč, da sem bila že druga na vrsti in da je bila komisija slovenistk prav zabavna, kar se namigovanja tiče. Lahko vsaj rečem, da se je učenje izplačalo. In da ne bom več klela profesorice ali predmeta. Pa je konec s tem.

Od kje takšno neizmerno veselje, ko drobcana okrogla stvar prileti v zapleten sistem mreže.
Eno dejanje, neskočno veselje. Neverjetno.
Danes še jaz, popolnoma nešportni tip človek, ki ne kaže nobenega interesa za nogomet, od daleč opazujem in navijam za naše. Kakšna evforija je popadla celotno državo. Neverjetno, kaj lahko povzroči kotaleča se zadeva, imenovana žoga.

Toliko razglabljanja, toliko veselja, toliko razočaranja za tekanje gor in dol po igrišču. Važno, da imajo vedno oddajo, kjer natančno analizirajo zakaj je bilo to tako in kako, da ni moglo biti tako. Uglavnem, tumač.
Nisem se ne veselila, nisem se ne smejala. Remi.
Ljudje smo čudna bitja.

In v nogomet je vnesenega več spletkarjenja in predvidevanja kot pa same igre. Saj so interesanti elementi ostalo pa je samo "zrela" igra. Sama bi jo sicer imenovala dolgočasna, pa v redu.


Ponosna sem nase, da vzdržujem ta blog že dve leti.
Ponosna sem, da si zapisujem moje misli, doživetja in skrbi. Ker so ti trenutki neprecenljivi in te besede zlata vredne v mojih spominih. Čeprav se večina ljudi zgraša, ne zgraža, obsoja, sem sama srečna, da tega ne počnem ampak samo in preprosto pišem.
Besede izlite na papir, besede natipkane na računalnik, nebodo nikoli pozabljene.
Med vsem tem sem spoznala, da mi je pisanje v blazno veselje. Ker mi besede lažje tečejo, če so zapisane, ne če se izgovorjene.
Še vedno pa mi v glavi odmeva stavek: "Če pišeš zase, je to tvoja strast."


Danes sem samo srečna. Dokler se ne zavedam, da je bila teorija pri matematiki vedno moja šibka točka.

Deborah Lurie - John and Savannah