Malce težavic smo imele ob vstopu, ker nam nikoli noben ne verjame, da smo polnoletne. Poleg tega pa niti sama sebi ne verjamem, za devetnajstico. Kajti še zdaj se čudim, če moram reči da sem dejansko toliko stara.
Pridno sem nabirala listke za brezplačne cosmote, ki jih nisem smela koristit. Pravzaprav sploh ni tako grozno veliko kot se sliši. Dva. Enega čisto slučajno, drugega pa nenamenoma. Samo pozdravit sem hotela. Samo imela sem pa neverjetno željo po cosmotu, samo sem se ji mogla upreti. In pri tem spoznala, pozdravila eno Cosmo maturantko, ki pridno spremlja tudi te zmedene objave. Manco. Teoretično naj bi imela tudi dokazno gradivo.
Inbox je bil sicer precej prazen. Ampak mene to dejstvo niti ni toliko motilo, sem se zabavala.
Nastala je rošada. Z avtomobili, prevozi, klimami in menjavami. Pestro.
Na morje smo šle v šoping. Kaj takšnega.
Preživele smo zanimivo vožnjo. In zanimiva je seveda mišljena v pozitivnem smislu. Tako, pestro zanimiva. Važno, da sem koristen kopilot, sovoznik. Predvsem praktično. Smeh.
Današnja ugotovitev so krila z visokim pasom. Zame seveda. Kar sem ga dobila v trgovini, zaradi katere smo v prvotnem planu nameravale iti na obalo. Skupaj s srajčko. Takšnih kombinacij pa res še nimam. Vsakič kaj novega. Vse skupaj je bilo mišljeno kot šala oziroma kot nekaj, kar sem probala bolj iz "fore", kot ne. Samo na koncu je prav dobro izpadlo. In to me najbolj zabava pri preizkušanju različnih oblačil. Da probam, nekaj kar sicer sploh ne bi dala nase in posledično čisto dobro in nosljivo izpade.
Po tri urnem obleganju trgovin se nas je lotila neizmerna utrujenost.
Končale smo na klopci v Portorožu, na kateri smo obsedele vse dokler nismo začutile potrebe po prehranjevanju.
Polna plaža nekih, predvidevamo dijakov oziroma osnovnošolcev.
Kabina. Roza kopalke v kombinaciji z roza majico. In to živo.
Pice. In že smo se znašle v Ljubljani.
Nič čevljev. Samo čudovito zahajajoče sonce z oblaki v ospredju, ki me je spremljal na poti domov in dajal občutek čudovitega zaključka super preživetega dneva. Kljub utrujenosti.
Ravno sem se spomnila na to. Pa kaj, če je patetično, če je ob tem spontano. In z vsako osebo ne moreš biti tako neverjetno zabavno patetičen.
Sedaj je prišlo za menoj. Občutim konec. Občutim besedilo spodnje pesmi. Naj ne bodo le spomini, kar ostalo je od starih dni.
Klima in veter me ubijata že cel dan, tako da moje solze sploh niso pristne. Ker "jokam" že cel dan. Totalno vnetje.
PS. Dobila sem "dokazno gradivo". Hvala.
California - Le spomini
2 komentarja:
Ubistvu ful fletno. Ampak se je lepo prebrat. Le tako naprej ... (: + new layout. I like, actually.
si čist celebrity zj :P
hvala. izkoriščam funkcije, ki jih ponuja blogger.
čeprou sm js najbolša k pridem do tebe: o lej ti k bereš moj blog. aš ker teoretično bi pomoje mogl bit glih kontra. *smeh*
ampak pustmo teorijo ;)
Objavite komentar