Ko blisk življenje naše zagori in traja le, dokler ga uzro oči. Neba in zemlje večen je obraz in ne spreminja ga bežeči čas. Sreča - nesreča: ni usodi mar, kaj nam v menjavi časa je njen dar. Polna je vina čaša pred teboj. Kaj vendar čakaš še? Izpij napoj!
(Li Bai - Vprašanje)
Bolj zabavo je vse skupaj napisano. Drugače so štiri dvovrstičnice.
Prevajal je pa Gradnik. Tisti, ki je opeval ljubezen in smrt. Eros-Tanatos, ki smo jo tako opevali pri koncu srednje šole pri slovenščini. Povsod smo našli motiv ljubezni in smrti.
Sicer pa drugega ne opevajo.
Zlobna dekleta v nadaljevaju sploh niso tako blazno kul kot so bila v prvem delu. Ampak prvi del je tak film, ki ga gledaš za mimogrede. Sploh ker je tista igralska zasedba odrasla in ustvarja dobre filme. Vsaj polovična.
Za zajtrk sem si postregla kar z jagodami. Takšnimi super dišečimi in sladkimi. Kot bi bili ravno sredi največje sezone jagod. Pa nismo.
Fascinirana sem nad blogom. Nad razliko med Parizom in New Yorkom. Nekaj drobnih malenkosti, ki so popolnoma zadete s čisto enostavnimi in preprostimi grafikami.
In ja, danes me je fascinirala trenutno najnovejša - tista o romanih.
O Proustovem izgubljenem času in o Salingerjovi pripovedi, ki se dotakne srca. Varuh v rži, kot je poimenova. Sicer veliko bolj znana pod originalnim imenom Catcher in the Rye.
Verjetno bo to ostala edina uspešna ameriška knjiga, ki ne bo spremenjena v film. In bo vedno brana.
Sicer se mi zdi, da sem o tem že imela monolog. O današnjih otrocih in klasičnih pravljicah.
Ker koliko jih dejansko pozna Zlatolasko? Ker jo niti v naših kinematografih ne, ker dajo Motovilki naslov Zlatolaska. Ker Motovilko morda poznajo iz Barbie risank.
In koliko jih je že slišalo za brata brata Grimm ter Hansa Christiana Andersena in njegovo Deklico z vžigalicami.
Ali se sedaj otrokom bere Nodija. In ne-vem-kakšne bugimene. Like, ki pri katerih se gre samo za premoč enega nad drugim in vsi se tepejo.
Saj so se v klasikah tudi, ampak s srcem so se borili za srce princese. Z zlobnim zmajem, ki jo je varoval.
Ampak v teh pravljicah se niso. Ne Grimmovih ali Andersenovih. Ker so iskali nekaj globjega. Kot v Grdem račku.
Ker ne vem, če imajo današnje risanke sploh kakšen pomen. Razen klasike, da dobro premaga zlo. Pa še to je bolj tako - močnejši nadvlada nad šibkejšimi.
Kam so šli pisci pravljic. So se res ujeli v hitenje današnjega časa.
Ja trenutno sem vse zmetala v isti koš, ampak vem, da so otroške knjigarne še vedno polne prikupnih junakov. In ja, Malega princa moram najti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar