sobota, 1. januar 2011

Prvi prvi

Zdi se mi, da so se vsa sporočila začela pisati v dvojini. Ker je očitno trend, da sta spodaj podpisana dva.
Nekako ne bi napisala novoletnih zaobljub, ampak bi se jih lotila samo zato, da bi jih drugo leto brala. Samo zato. Ker se mi zdi vedno fascinatno, ko odkriješ "stare" zapise.
Napisala sem jih samo zardi tega užitka. Branja drugo leto. Ha.
In ja, jaz sem bila tako pridna, da nisem poslala niti enega samega sms-a z verzi, ki se zdijo popolnoma nesmiselni. Ni mi do novoletnih voščil.


Ugotovila, sem da imamo novoletno tradicijo. Oziroma to, za prvi dan leta, ki pride. Vedno se znajdemo nekje pred televizijo in gledamo smučarske skoke. Ampak res vedno. Pa lahko smo doma ali pa kje na obisku, kosilu, vedno gledamo novoletno turnejo. Ha.
In vedno gremo na obisk k mami in atu, da se malce posladkamo in udarimo eno našo remi igro.
Sedaj je prišlo novo leto in drugačni rezultati.


Vse, kar smo si lansko leto prislužili ali izgubili je šlo ponovno na ničlo in gremo jovo na novo. Z novim zvezčičom.


Hoteli smo narediti sprehod to tja, pa nam ni uspelo. Saj bi bil problem priti nazaj. V največjem mrazu.
In Tabuji so imeli konecert v Ljubljani. Žalujem. Močno. Letos še nisem bila na njihovem koncertu. Hihi.


Zato smo izvedli en sprehod v sončnem dnevu. Tak družinski. Če odštejemo doma spečo klado. Pa smo hodili malce naokoli. Po gozdovih. Jaz sem se močno izživljala s svetlobo, ki jo je oddajalo zahajajoče sonce. Kot vedno. In smo korakali po zamrznjenih tleh. Gor in dol. Po poteh, kjer sama še nisem hodila. In smo priši vse do konjev. Kjer je bil tudi osel. Oh, kako nadvse prikupno bitje. Kar domov bi ga vzela.
Resnično. Če sva si zrla v oči kar nekaj časa. In lahko sem ga čohala, on pa je čisto užaljeno gledal, ko je moral iti notri. Prav zares je bil prikupen osliček. In še oglašal se je najbolj na daleč, da je pritegnil našo pozornost. In je delovalo, saj sem bila že na pol poti proti njemu.


Kulisa je bila naravnost prečudovita. Obarvane gore. Zamrznjena polja. Zamrznjene veje in meglice. Zadaj pa sonce, ki je kazalo še zadnje izdihljaje svoje moči. Lahko rečem samo - lepo.


Coco Chanel me blazno impresionira. Njena zgodba. Njeni začetki. Njena odločnost in samosvojost. Ker na enki je bil predvajan prvi del koprodukcijske mini serije. No, tako je označeno. Če ima pa neverjetno ozadje. Jutri je na vrsti še drugi del.



Leighton Meester - Summer Girl


Ni komentarjev:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...