Sončev mrk

Ali je sončni ali sončev mrk? No kakorkoli, danes je bil. Danes sem ga opazovala. Po tistem, ko so me vrgli iz postelje in sem vstala s takim zagonom, da komaj verjamem. Videla sem ga tako improvizoriš za nekaj sekund, ampak se je vtisnilo v spomin. Ukradel del sonca.
Ker s fotografijami nič ni bilo. Vsaj rezultata ni vidnega.


Dejstvo za mimogrede. Pojma nimam, kdaj je minil december. In kako. Ker danes sem se sprehajala po Ljubljani in sem bila šokirana nad dejstvom, da ni stojnic. In letos sem bila samo, kaj - enkrat?


Tako fino je zjutraj vse zaledenelo in zamrznilo in se lesketalo v manjkajočem soncu in modrem nebu. Kdo je govoril o megli? In zima je tudi bila. Sibirski mraz. Skoraj da.
Ker notri na toplem sem se samo zabubila v dve odeji in se nisem ganila nikamor. Vsaj nekaj časa ne. In že spet sem zabubljena v eno oranžno odejo.
To zimo sem prav zmrznjena. Ali pa mi zgolj paše toplo.


Res se lahko dogaja samo meni. V trenutku, ko najbolj potrebujem mobitel in se rabim vse dogovorit, ne takrat ga jaz pozabim doma. Točno tam, kjer sem ga dala polnit in mi na misel ni padlo, da bi ga pograbila in stlačila v torbo. In to sem se spomnila šele, ko sem že sedela na vlaku. Pa nič. Pa je propadlo vse skupaj in v glavi sem morala sestaviti plan B.
Napolni Urbano. Najdi Kres pod gradom in beri Madam Bovary. In vse troje je funkcioniralo.
Ko mi je gospa povedala, če lahko porabi še 3€, naložene na Urbani sem bila čisto šokirana, da sem skoraj pozabila na to dejstvo. Oh, ti požrešni Urbanomati.
In našla sem Kres pod gradom. Točno tam, kjer je omenjen. Sedaj vsaj vem, kako še drugače prideš na Ljubljanski grad.
In res je mala knjigarnica, taka za velike otroke kot sem jaz. Ko se mi svetijo oči, ko z očmi preletavam naslovnice.
Ko bom velika bom imela Malega princa. Ker je to knjiga, ki je danes name naredila največji vtis. Niso me tako impresionirale Plesalke sveta, ki so bile čarobne ali pa naslovnice knjigic iz katerih so veselo pogledovala vsa bitjeca. Ne mene je impresioniralo samo eno, preprosta ilustracija in velik napis. Mali princ.
Ker si jo že tako dolgo ogledujem, da bi jo res imela. Pa se mi zdi, kot da se skriva nekje doma. In ker naj bi poznala zgodbo, ki sem jo že brala dolgo nazaj in želim vedeti kakšna je sedaj interpetacija pri meni.
Sedaj vem kaj iskati. In našla bom.


Ko bi vi mene srečali, ko sem zapustila to otroško knjigarnico. Skoraj, da sem poskakovala od samega zadovoljstva. Dokler me ni pribilo na realna tla in sem potem odsotno zrla v svet.
Kaj mi je bilo tega treba. In vseh občutkov, ki so se zvrstili v roku parih stotink. Vseh ekstremnih.
Sanjam pa še vedno lahko.

Oh, načrti. Te čudoviti načrti. Ja, jaz upam na vse izlete. Prav vse. Na raziskovanje Slovenije in šopinge ter bowlanje.
Jaz upam, da ujamem čimveč trenutkov, predno se bodo vrnili nazaj v svoje življenje. Ker imam priložnost. In ker se imam izredno željo prikazat na vratih in zaupiti: "Hi, everybody!"
Definitivno bom to leto prepuščena sanjam, če ne uresničevanju.


Koliko smeha smo bili danes sposobni proizvesti. Pomojem se je dnevna tresla in moje trebušne mišice tudi, ko smo se krohotali. Že dolgo ne toliko. In kar nismo in nismo mogli začeti "resno" in "zares" z našimi temami. Ker nas je vedno vrglo malce ven in smo počeli traparije. Bogi vili. In vse "ilustracije", ki so nam pomagale razumeti in smo se na ta račun tudi presmejali.
Ampak potem v prevedenem smislu vse izzveni popolnoma drugače.

Bazar - Dober dan