Tam sredi gozda. Malce stran od poti je stala. Drobcana mala srnica. Še mladiček.
Ampak tako radovedno je zrla proti nama in se delala da je ni tam. Midva pa sva strmela nazaj. Čisto počasi sem izvlekla fotoaparat in v navalu radovednosti in presenečenja fotografirala. Malo bitjece pa je stalo tam in naju gledalo. Kot da sva dve čudesi narave, ki strmita v praznino.
Ampak vsega lepega je enkrat konec in takrat je odskakljala nazaj k družini. Naš bučk pa za njimi. Oh, v trenutku so izginile. On pa je ves vesel prisopihal nazaj s pogledom - srne sem videl. Oh, ta psiček.
Če bi bilo po njegovo bi se že zdavnaj igral z njimi in jih lupčkal kot vse kar vidi.
Jaz pa imam paketek fimo mase, ki čaka da bo postal umetnina. Sicer ne tako glamurozna kot se sliši ampak neka malenkost, ki se je zasidrala v mojo glavo in noče ven.
Poleg tega pa na to opcijo niti pomislila nisem.
Sicer sem pa danes poskušala premagati glavobol in me je sredi učenja ker zmanjaklo. In potem je močna sončna svetloba prisijala skozi okno in nekaj minut nisem vedela ne kje sem, ne kako mi je uspelo zaspati.
Ampak vsa vprašanja in črpanje znanja preprosto utrudijo človeka. In ga kar naenkrat zmanjka.
Vem, da so mi nekaj rekli naj omenim. Pa ne vem več kaj. Toliko stvari pozabim, da je še dobro da se kaj spomnim. Čeprav je tole pretikavanje v nočeh koristno, ko moram pogledati za kakšno informacijo nazaj. Spomin še ne zbledi takoj.
Počasi polnim škatlico s kovančki. Danes so se zmage kar vrstile, kar me je povsem presenetilo. Ampak dobro. Kdaj pa kdaj pa tudi tak dan pride.
Ni komentarjev:
Objavite komentar