Matematični kriminal

Danes tudi lahko povem, da sem imela neznosne težave z držanjem glave pokonci, a kdo bi se s tem ubadal. Pač vstajanje prezgodaj te vedno vrže s tira. In nesmiselno nabiranju ur z gretjem sedeža je res - nesmiselno. Ampak tako je, kaj češ.

So pa sredi fizike, sredi odmora za fiziko, razvili zanimivo debato o barvah, pri kateri je kmalu sodelovalo vseh 10 mogoče 15 prisotnih.
Kakšna je travnato zelena. Ali malo svetlejša zelena kot tista barva umetnega božičnega drevesca tudi obstaja? Svetlo modra pa baby blue modra. Pinki. Roza. Ciklamna. Marelična. Lila. Pujskasto roza.
In olivno zelena.
O tem se lahko prerekamo v nedogled in nihče ne bo našel odgovora. In izvedela sem, da je bil Monet zadnja leta svojega življenja barvno slep, no vsaj barv ni več videl tako kot jih je včasih.
In ob tem se zdi tisti znani stavek tako smiseln. Tisti o zeleni.


Potem pa sem že čakala pred Cafe Romeo. Kako nenavadno. Ampak tudi Amy se je prikazala.
In sva za nekaj dobrih uric obsedele tam in pretgnile pozornost ostalih.
Predvsem jaz, ko sem se na ves glas trudila zahvaljevati za prečudovito božično darilo, ki je prispelo z malce zamude. In se je skladalo s tistim delom za dedka mraza. O obročih. O, kako kul.
In ja, nakoncu so vsi poslušali najin pogovor in mojo hvaležnost. In še midve sva se začeli zabavati ob tem.
Ob vsem pogovoru in temah in smejanju, sem bila zmožna še pojesti okusne palačinke z belo nutello. Čeprav dvomim, da dejanska bela nutella obstaja je bil to samo beli del Viki kreme.
In tam sva sedeli, da so se že vsi okoli naju zamenjali. Zdelo se je kot v ponetkih v filmih, ko se fokusira na enega okoli pa se vse menjuje. In vsi so si izmenjevali darila, tako da je to "d plejs" za obdarovati. Očitno.
Dobre tri ure so naju "prenašali". In potem sva skočili še v antikvariat in videle nekaj slik o katerih sva se pogovarjali. Kakšna naklučja.

In ja, dan je bil super. Še People's Choice Awards sem gledala. Čeprav nima smisla, pa vseeno.

Lady Antebellum - Need You Now