Ura se vedno prileže, pa tudi te zmanjka. Vedno je premalo.
Ampak sem morala. Morala sem se prepričati, da se moram že spraviti iz obdobja in oditi v nov dan. Ker sem vedela, da moram ujeti zadnji vlak. Zadnji vlak ob 8ih. Ni to nenavadno?
Počnem čisto nič. Vrat me boli. In vsi strašijo in se nekaj psihirajo s prihajajočimi izpiti in kolokviji. Mene pa sploh ne gane. Sploh.
Jaz živim drugje. Sem popolnoma odsotna precejšen del predavanj in se za povrhu blazno dolgočasim, saj noben ne zna ničesar razložiti. Kaj se je zgodilo z dobrimi profesorji?
Poslušam eno in isto pesem spet in spet. Ker sem jo ponovno našla med objavami. Zdi se mi blazno fina. Kdo bi znal razložiti zakaj. Jaz nikoli nisem blestela v tem. Meni so se po glavi podile misli v takšni obliki, da jih je bilo nemogoče ubsedeti. In potem vsi s pričakovanji zrejo vame, od mene pa ni nič. Ups.
Tišino obladam, ostalega ne.
Jaz bi tudi sedela v senci krošnje na topel pomladno/poletni dan. V oblekci. Kdaj bo to?
Chicago je bil na enki. Že pred dnevi sem rekla, da ga moram gledati. Pa sem vedela, da bom pozabila. In tudi sem. Dokler nisem čisto po naklučju naletela nanj in ostala prikovana na program in film.
Oh, kako fantastično. Kakšne scene, gibi, kostumografija in pesmi. Obožujem. Res. Tango del najbolje. In zadnji del ter uvodni del pesmi tistega, ki ga Roxie sama prepeva pred tem.
In bil je najboljši stavek: "Oooh, I'm a star, and the audience loves me... and I love them. And they love me for loving them and I love them for loving me." Ki se sicer še nadaljuje, ampak pri tem delu ostajam.
Te lahko boli od mraza? Ker mene danes je. Zelo. Še vedno čutim posledice, pa sem se ogrela že pred nekaj časa.
Avto je luksuz. In parkiranje pred vhodom še večji. To občutiš potem, ko zmrznješ ob čakanju na trolo in pri tem nisi dokončno prepričan, če vozi v pravo smer. Proge dvojke ne bom nikoli razumela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar