Ampak moram priznati, da je nor film. V vseh pomenih te besede.
Sicer bom verjetno zaspala kar pri prižgani luči, ker je bil precej psihološki film in še vedno ne vem kaj je bilo res in kaj ne. Šmentana reč.
Ampak blazno so mi všeč ti učinkoviti konci. To sem verjetno že razjasnila.
Ravno tako sem bila šokirana kot pri Remember me. Pač izkopiček tega filma, da je dober. Vsekakor.
Balet je vedno nosil še temno plat v sebi. In končno so jo uspeli prikazati. Ker za to gracioznost, je potrebno toliko bolečin in muk. Za popolnost.
In všeč mi je bil tisti njen zadnji odziv, ki bo sedaj vzet iz konteksta (spoiler/kvarilec):
"I felt it. Perfect. I was perfect."
(Čutila sem. Popolnost. Bila sem popolna.)
Tole o popolnosti zadnje čase je povsem naključno in nenamenoma. Ampak, ko se vse kot zanalašč vedno vrne nazaj k tej temi.
Sedaj pa imam izpitno obdobje. In začela sem ga s kolokvijem. Matematika.
Najbolj bedno mi je, ker sem napisala vso nalogo in vse in sem dobila na testu ista vprašanja in jih nisem znala rešiti. Samo tistega, ki se je razlikoval mi je nekako uspelo napisati. Samo ne bom skakala od veselje, ker sploh ne vem, če sem prav mislila.
Poleg tega pa bolj, ko si poskušam vbiti v glavo, slabši je učinek.
Ali to nasplošno tako deluje?
Ker zdi se mi, da vse bolj pozabljam tiste stvari katere bi si mogla po vseh "kriterijih" zapomnit.
Sicer v teoriji pri matematiki nisem nikoli blestela. To je bila vedno šibka točka.
In ja, največ časa pa sem porabila tudi za tuhatnje kako v Ljubljano. In kako nazaj. Ker bolj kot oglašujejo prevažanje z javnim prometom, slabše so povezave. Resnično.
Če bi se tisti, ki to oglašuje dejansko vozil z avtobusom ali vlakom, bi že davno opustil vse.
Sem pa precej pod vtisom filma. Se grem sedaj skrivati pred seboj. Ker sami sebi smo največji sovražnik. Ali kot je bilo v filmu rečeno:
"The only person standing in your way is you."
(Edina oseba, ki ti stoji na poti si ti.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar