Papir je verjetno edina stvar, ki prenese vse. In bo prenesla.
Zgodbe, ki jih utegne zapisati človeška domišlija so včasih tako mogočne, da presežemo sami sebe.
Še sama nad seboj sem presenečena, ko berem svoje stare stvari. Nikoli nisem vedela, da sem vsega tega sposobna. Nikoli nisem blestela v pisanju in še vedno se mi zdi tako.
Čeprav je res, da se noben pisatelj nikoli ni držal "šolskega" načina pisanja. Vsak je bil nekaj svojega. Kot vsak umetnik, katerega ime sedaj slišimo in katerega dela sedaj občudujemo.
Pa ne da bi se sedaj primerjala s pisatelji svetovne veljave, ampak samo povem. Ne, da bi se sploh imela za tistega, ki je sposoben napisati knjige, ki jih berejo še generacije. Pa če hočejo ali nočejo.
Samo takšen tok misli je stekel skozi glavo in beseda je dopolnila drugo.
Ker spoštujem dobre pisatelje, njihovo tvorjenje zgodb, opisovanje malenkosti in pesnjenje z besedami. Vedno se mi je pa zdelo čudno, kako so tiste slovnično pravilno tvorjene zgodbe dobile boljše ocene, kot tiste, ki so bile napisane kot so bile mišljene. Ampak verjetno z otroškimi očmi drugače vidiš in drugače dojemaš kot odrasli.
Ampak to je očitno šola. To je poseben sistem, ki velja samo takrat in "nadarjene" otroke spodbuja k dolgočasnemu dolgovezenju. Jaz nisem nikoli spadala v ta sistem. Ker so se moje ocene gibale komaj nad pozitivno mejo.
Pa vseeno. Danes še vedno tukaj tipkam. Še vedno tvorim "hecne" stavke in še vedno se najde vsaj eden, ki mi reče: "Veš na tvojem blog sem bral/a..."
Kemija pa res ni moj predmet. Noben predmet sedaj ni takšen, kateremu bi namenila vsaj kanček veselja. Vse me neinteresira.
In kako se morajo moški osebki pogovarjati o koristnosti porodnišnic. Kam gre ta svet?
V enako smer kot je pristal Egipt.
Ni komentarjev:
Objavite komentar