Kakšni zaključki sploh so to?
Tele "počitnice" kar spim. V dopoldneve, ki so na meji popoldnevov.
Sem pa izvajala prodoktivnost, med drugim. Z urejanjem zapiskov. Z učenjem kemije in ustvarjanjem na veliko.
Muči me vzorec. Pa vem, da je nekje, ampak se skriva pred menoj. Lump.
Tako, da sem prebrskala že nekaj blogov in pregledala že marsikatero fotografijo. Pa še vedno nič.
Najbolj je zabavni tisti del, ko me nekaj čisto nenadno presune in se mi začne nasmihati ob tej ideji.
Zapestje in dlan. Jutri pa bom še enkrat nos izrisala.
Igranje remija je vedno zabavno. In najboljše so izjave. Današnja: "Sam dvojka mij mankala, nakonc sm pa še črto dobu." Vzeta iz konteksta.
Številke pa so sedaj črne. Skoraj povsod.
In noč ima svojo moč. Vedno jo je imela. Ker začnem na polno razmišljati in ustvarjati. Ko vsi potihnejo in pospijo.
Poleg tega pa, sanje so dovoljenje. In nasmihanje ob podobah, ki se rišejo v glavi, ko zaprem oči, je neprecenljivo.
Vsaj to je nekaj, kar mi ne morete vzeti. Vsaj to je nekaj mojega.
In če si svinčnik bodem v prst. Boli.
In ko se spogleduješ s srno, ki stoji 2 metra od tebe, sredi gozda je tudi nekaj bolšega. Dokler ne dojame, da je v njeni naravi, da bi morala že zdavno zbežati. Nakar zbeži.
Pasja promenada pa je potekla ob glavni cesti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar