In danes je bila debata o komuniciranju. O molitvah dejansko. Čeprav se mi zdi to v slovenščini blazno neizgovorljivo in grozno. Ampak bom preživela. In nekako se mi je v glavi odvrtela scena iz Sunshine Cleaning. Tisto, ko se vsede v kombi vsa objokana prime napravo, ki jo imajo ponavadi policisti in začne govoriti. Pošilja informacije nekam. K mami, ki je že davno umrla.
Nekako rabim poslat. Nekam.
Hočem povedati, da je to moj način. Sporazumevanja z veliko praznino.
Kaj če preprosto ne verjamem v ljubezen. Kaj če me je strah se vezati na nekoga. Kaj če mi ni do obsežnega deljenja čustev in občutkov, ki jih v veliki večini sploh nimam oziroma jih ne znam ubesediti.
Je potem še kaj pomoči, upanja zame?
Če res pride odgovor za vsako stvar - zakaj se vedno le ta znajde na področju materialnega. Kaj pa ostalo!? Kje je upanje?
Zvok kitare je odmeval po sobi. Res čudovit in mi je povzročal mravljince. Vendar je moj tok misli neslo popolnoma drugače. Huje in huje. Moj pogled je postal popolnoma meglen in izginila sem od tam.
Kot pojave v filmih, so se za menoj slišali koraki. Odeta v ogrinjalo z veliko kapuco. Manjkalo je le še podrsavanje dolge obleke pa bi se znašla v popolnema drugem stoletju.
Pa saj je bilo danes vse blazno fino. Blazno simpatično in preprosto, ampak sesula sem se kot hišica iz kart. In potrebovala sem iti domov. Pod tuš. Čutiti curek vode na drhtečem telesu.
Pekla sem piškote z Jennie, kar je bilo super. Snedla sem malo mase, kar je bilo še boljše. In preživela dan v gledanju serije, kuhanju in sprehajanju po dežju s psom. Ker imam nove, nepremočljive gumjaste škornje. Zaenkrat. Kako fino bi bilo, če bi ostalo pri tem.
Tako je. Polno vprašanj. Dvomov. In lepih trenutkov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar