Ko bi morala že znati vso teorijo in zračunati kaj - jaz pridno prelagam vse skupaj iz danes na jutri. Ker pač tako poteka sistem in se je temu težko izogniti, ko enkrat padeš notri.
Sem pa odkrila zelo zanimivo dejstvo. Likovno teorijo dejansko lahko študiraš. Hmm. Ampak šele po diplomi. Hmm. In še to - likovna teorija očitno spada pod znanost. Ha.
Če sem pa nekoč izustila nekaj v smislu, da če se na moji končni oceni mature iz likovne teorije pojavi 5 - da bom šla kar študirat to.
Ja, no. Dejansko se je ta ocena pojavila, ampak sem pristala popolnoma drugje. Na nič umetniškem ali ustvarjalnem programu. Danes sem slišala pripombo, da v depresivno vijolični stavbi. Ne vem, če sem prav povzela, ampak zdi se mi, da je bilo izrečeno nekaj takšnega.
Jesti jagode sredi januarja sploh ni zabavno. Ali maline. Ker so se ti meseci pridelave sadja tako pomešali, da sezon sploh ni več. Včasih smo čakali, da bodo zorele jagode, da bomo rabutali maline, sedaj pa jih dobiš januarja. Sredi zime!
In še nenormalno okusne in sladke so. Sumljivo.
Pa sem se vseeno sladkala s tem in jih vmešala v mafine. Ne vem kaj bo nastalo, ampak slikica na začetku moje knjigice je bila naravnost slastna. Bomo pa videli, kaj bo v resnici.
In ja, mogoče mi je kaj priletelo na glavo. Ker to je bila včasih zadnja stvar, ki jo bi človek pričakoval od mene.
Poleg tega sem pa zganjala vik in krik. Razporejala sem igralne karte, da ne bo pomote. In je manjkala karova dvojka. Pri dveh kompletih kart. Nemogoče. In besedna zvezova dvojka karova oziroma karova dvojka, izgovorjena prevečkrat. Vsaj tako so se ostali okoli mene odzvali vsakič, ko sem odprla usta. Če je pa res bilo tako.
Ampak kot v osladnih ameriških filmih s srečnim koncem, smo tudi dvojko najdli za en komplet in odigrali našo družinsko partijo remija.
Zgodilo se mi je pa še nekaj nenavadnega. Sedela sem na kavču, zlagala karte in en kup kart odložila na površino sedežne. V naslednjem trenutku pa jih nisem več našla. Dobesedno sem pregledala vse kote, pod povštri in odejo ter šla stati dva metra stran in se ozirat med vse pa sploh nisem videla. Dobesedno nisem našla kart, ki sem jih prejšni trenutek odložila. In sem jih imela nekje pred seboj pa jih nisem našla.
Ampak potem sem se lahko samo še tolkla po glavi, ko se čudežno znašle pred menoj.
In enako zgodbo sem ponovila s tem, ko sem 4-krat pregledala karte v katerih smo prej skrivali dvojko iz drugega kompleta. Karto za karto sem pogledala pa nisem našla. A potem, ko hočem iz enega vzeti dvojko, je bila ta na dnu kupa in mi je skočila v glavo.
Ne razumem nič od tega. In se samo čudim.
Očitno tudi najbolj patetični in rahlo neumni filmi iz tebe ob dveh zjutraj iztisnejo čustva. Gledala sem Sorority Wars. Kar je na kratko sosedsko kreganje in tekmovanje med sestrščinami. A ampak očitno že cel dan poslušam Ain't No Mountain High Enough in se mi že blede.
Po sicer pričakovanem in očitnem koncu sem se ozrla na steno nad zaslon monitorja. Kjer je narisan kuža.
In se v trenutku zavedala popolnoma nekaj novega. Ta kuža nosi zgodbo, dobesedno sicer nosi culo, ampak njegova pojava pa govori zgodbo. Tisto iz knjige. In tisto drugo, ki jo narekuje življenje in toliko preživetih let na tej steni. Celoten nastanek in vse skupaj.
In to me še nikoli do sedaj ni tako fasciniralo kot ravno po tem filmu. O filmu, ki se je končal ravno prav. Ravno tako, da je v meni lahko vzpodbudilo ta čustva. O odnosu in ponosu. Zgodovini ter nasledstvu.
In ja to je bilo to. In sedaj je ta kuža prikazan v popolnoma novi luči, ker se slona še vedno skrivata za omaro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar