Cinglajoč

Danes je bil en tak dolg, prežvečen petkovski dan. Tisti, ki visi med tednom in vikendom in ga štejemo kar k obema. Kakor polnost kozarca, ki bo vedno zgolj polovična. Pomemben je samo pogled nanj in subjektivna definicija.


Jaz sem danes slišala zvoniti uro. Kar dvakrat. In enkrat sem oslepela, ko sem se obrnila. Pa zazdelo se mi je, da so se sanje tako zanimivo začele. Pa kaj, ko se niso hotele nadaljevati ob stiskanju vek skupaj. Pa drugič.
In ja morala sem v Ljubljana. Ne na predavanja, ne na vaje. Zgolj po dnevnik. Dobesedno zgolj po to in slišati stavek - ja imate opravljene vaje, sedaj greste lahko na kolokvij. Ha.
Tudi to je nekaj.


Ampak morala sem prav pohiteti na avtobus. Ne glede na to, da sem bila dobre 3 minute prezgodaj, avtobusi sploh nimajo nobene točnosti. Še prezgodaj so. Šmentana reč.
Ampak sem prišla do Ljubljane. Nekako. Ob živčnem modelu pred menoj. Babico, ki je hitela svoji prijateljici razlagati in jo obveščati o trenutni lokaciji in postopku njunega srečanja. Potem pa je bila še ena zamišljena gospodična in en dedek, ki ni vedel kaj bi sam s seboj. Ostale druščine nisem bila sposobna opredeliti, ker so sedeli za menoj. V neočitnem opazovanju pa nikoli nisem blestela. Kajne...


Pa sem avtobus zamenjala za trolo in bila na kemiji ravno ob času.
S tistim groznim dvigalom, ki je sedaj dobilo še prav "posrečen" vpis o uporabnosti. To so pa kemiki. Sklepa.


No po prejetju dnevnika in izpustitvi temperature, sem se sprehodila v sončen dan. Blazno sončen. In topel za sredi januarja. Ja, dejansko bomo vsak čas vstopili v sredino januarja. Kdo bi si mislil. Nekje sem prebrala, da se nam ne zdi, čas gre dejansko hitreje. Pa ne vem kje...


Tri ure prevažanja in čakanja sem porabila z to, da sem bila za slabih 5 minut na kemiji. Potrata časa. In dejansko sem si še pogledala kemijo. Vse enačbe z molskimi masami in masami na splošno. Ter deleži. Sanja se mi. Mogoče vsak dan več.

Ampak tako prekrasen dan je bil ravno pravšnji za vandranje naokoli. Kar vklučuje psa. Ki ima novo svetlečo vratnico in napis "Ron". V obliki kosti. Blazno prikupno. Oh.


Pot naju je nesla natanko tja kot včeraj. In čutila sem prav vse posledice včerajšnega dvournega sprehoda in bowlinga dan pred tem. Leve roke ne morem spraviti v pest in čakam, da se bo vse skupaj sprostilo.
Bilo je ogromno psov. In moje moči v rokah so z vsakim pasjim prijateljem pojenjale.
Kako sva prišla do doma, bo samo nerazjasnena skrivnost.


Sedaj pa me v hladilniku čaka sladica. Ubistvu čaka na popolno ohladitev, da bo jutri pripravljena. Bila je en sam eksperiment in si niti ne predstavljam okusnosti končnega rezultat. Puščam se presenetit.


Fotografije pa so danes prav take pokrajinske. Landscape.

Tajči - Moj mali je opasan