Nekako je prišel čas, ko smo se vsi veselili sramežljivega sonca in navidezno toplejših temperatur.
Ne vem kako, ampak danes so bili vsi veseli pomladnega razpoloženja.
Še vzdušje na cesti je bilo prav umirjeno. Nobenega divjanja, nobenega hitenja.
Čeprav priznam, da mi je avto čudno poplesaval po cesti in sem imela občutek, kot da nimam nobenega nadzora.
Če mi črtica že dalj časa utripa na praznem zaslonu. V ritmu. Enakomerno. A moja glava je tako prazna, da lahko samo strmim.
Saj misli švigajo sem ter tja, ampak nobena nima časa, da bi se ustavila.
Če bi bila pisala zjutraj, potem bi bilo vse drugače. Sicer ne vem zakaj se predpreteklik uporablja, ampak je zabaven. Nikoli nisem bila dobra s časom, zato vedno pridem malce prezgodaj. Ker ne maram tekmovati z njim. Zdi se mi, da je nepravičen tekmec. Pa ga potem drugače prelisičim. Kar posledično pomeni, da moram velikokrat čakati. In tako se mi potem posmehuje nazaj. Ta čas.
Barvne sheme mi nikakor ne gredo skupaj. Tipkovnica in miška imata vaški upor. In lučke na mobitelu zlepa ne ugasnejo.
Ko je padla noč, se je tudi pomladno razpoloženje skrilo. Takšno zaradi katerega se mi je zjutraj smejalo in sem nase navlekla najbolj živahen trenč, čeprav ni bilo tako toplo.
Upam, da jutri pride in me poišče. Jaz bom čakala. Najprej na vlak na postaji.
In drugi le ječijo, naj pride in jih najde,
ko pride, pa ne znajo sami it...
(Pomladno prebujenje: Prvo dejanje, prvi prizor)
Ni komentarjev:
Objavite komentar