Kranj. Naša kranjska povorka. Sedaj ne vem, morda že dolgo nisem bila, ker se mi je zdi, da so jo sedaj razvlekli čez vse. Tako, da si vsi pogledajo.
Edina pripomba je na dolge vmesne luknje med maskami. Drugačo pa je zanimivo videti vse. Čeprav se mi zdi, da bomo šli Šenčurske godlarje gledati tja iz kjer izvirajo. V Šenčur. Jutri.
Cel kup otrok je bilo. Čebelic. Gusarjev. Svetlolasih rozastih princesk. Dalmatinčkov. Dalmatincev, ki so se premikali kot pingvini, čeprav je otrok oblečen v dejanskega pingvina stal za njim. Pik nogavičk je vse manj. Kot tudi telebajskov. Vem, da je bilo nekoč obdobje, ko je bil vsak drug otrok telebajsek.
Sem ter tja je bil kakšen klovn, nidža junak. Tudi Legolasa sem srečala. Kavbojec.
Povorka je začela z godbo. Potem pa so se vrstile znane pustne maske. Šeme. Vrbovske šjme. Kurenti. Koranti. Ploharji. Liški pustje. Pokači. Orači. Vse živo.
Do skupinskih mask žabic, katerih vsaka mlaka je imela svojo porodnišnico. Ubistvu je bila žabja svadba.
Potem pa je bil še en kup skupinskih mask. Kavbojev. Temper. Hobotnic. Legokock.
Prikupna skupinica dveh čebelic in ene rožice, ki je čakala, da ponosni starši posnamejo fotografijo.
Nekje vmes sem videla še profesorico španščine. Samo bi se morala razkrinkati.
Saj ne da bi bila kakšna posebna maškara pa vseeno. Črpala sem iz 40ih, 50ih let ter si za povrh nadela še masko čez oči. Nimam definicije. Zgolj nekaj v zraku.
Krof pri mami in atu. To je bil pa edin krof oziroma dva, ki sem jih pojedla. Domačih mi ni ostalo čisto nič.
To je pa tako, ko je na obisku cel kup otrok. Krofi hitro izginejo. Sploh, če teknejo.
Najboljši je pa bil kabvojec z indijančkom v roki. Original. Ha.
Postojna. Dejansko obstaja vas z imenom Zagon. Kar je bilo precej ironično in optimistično hkrati. V tistem trenutku.
Naj pojasnim - zgodba se začne nekje ob začetku popoldneva. Po povorki iz Kranja.
Same okoliščine pa še vedno segajo v iskanje skritega avtomobila, kar poteka že skoraj mesec dni sedaj. In samo slutnja je vodila tja, v kraj slovite slovenske jame.
Jaz sumim, da se avto skriva na Notranjskem. Kot sem sumila, da je Peguoet 1007. Pa se izkazalo, da je v resnici Citroen. Šmentana reč. Ampak to so nama razjasnili šele po koncu najinega iskanja. Midve pa sva oprezali za hecnimi "pižoji".
Postojna se je bleščala v soncu. Kot je bilo napovedano. In bilo je precejšne spoznavanje kje kaj stoji. Kje se kaj nahaja. Vse skupaj zna biti blazno zabavno. Z celim kupom obračanja.
Pregledali sva tako celo mesto, okolico jame kot tudi Predjamski grad.
Sedaj vem, da nikoli več ne grem tja. Preveč ovinkov in predolga pot. Čeprav je grad prav prikupen.
In ja, tukaj vmes se je znašla tabla z napisom Zagon. Tista rumena tabla, ki označuje kraje. Haha. Smeh.
Cerknica. Čas pustovanja in Cerknica se v tem času preimenuje v Butale. Avto bi bil lahko tukaj.
Vse je bilo okrašeno. Maškare, šeme so se sprehajale po ulici. Parkiranih avtomobilov je bilo veliko. Zamrznjeno jezero pa je samevalo. Samo nek prodajalec, po vsej verjetnosti žganih pijač, je ostajal.
Sreča se ni nasmihala. In podatek, da je drugačna znamka, kot sva jo imeli v mislih naju je popolnoma iztiril.
Pa sva ubrali pot domov. S soncem za spremstvo. Z zahajajočim soncem. Velikim rdečim.
Upss enka z ekipo, ki je čakala doma. Kot je imel Ron prijatelja Tora na vrtu. Čeprav se verjetno napiše Thor.
Ugotovitev dneva je bila, pri kateri sem ostala rahlo šokirana, da wikipedija uvršča Jezersko med Koroško regijo. Jaz sem ga vse do danes obravnavala za gorenjskega.
Fotografij je zato tako ogromno, ker je končno število vseh posnetih dosegalo število 500 in še čez.
Ni komentarjev:
Objavite komentar