Spomin na to mi je zjutraj spodbudil plakat Kompasa, ki stoji nekje ob poti ko se pelješ iz BTC-ja v center. Tako retro in fin je. Samo me je pa tudi malce znerviral.
Včeraj me je veliko bolj razganjalo. O. Ja.
Če sem čakala da se ugasnejo luči. Ujeta v prostor, kjer je brenčalo ljudi. Vsi so imeli kaj za povedati in za prekomentirati. Vsakdo.
Luči so se ugasnile. Tišina je postopoma nastala. In kar iz nenada je stala Iva Kranjc na odru. Wendla.
Z njenim začetkom. Mama nesrečna. Mama, ki dala me je na ta naš svet pa ne znam živet.
Hitro slačenje in preoblačenje. In o temi, ko štorklje ne obstajajo več.
Vsa dekleta so na odru. Pred mikrofoni in prepevajo. Mama trpeča. Mama nebeška. Saj v nebesih ne bo miru.
Fantje. V šolskih klopeh. Tako različni karakterji. Tako različni liki pa se vseeno dopolnjujejo. O trplenju. O temu kar je že pretrpel in kaj mora. Zaradi napačne uporabe časa. Kar uči znanost, zgodovina, preglasi ta slepa vladavina.
Šolski zvonec. Pravi argumenti in melodija. Ta znana melodija, ki še vedno doni po glavi. Še zdaj se mi zdi, kot da bi stala in občudovala. Iskala svojo točko pred vsemi glavami, ki so stale pred menoj.
Zgodba teče. O fantazijah. O zagledanosti.
Scena ko stojijo na odru. Prav vsi. Punce pojejo. Mikrofoni pa so v zraku nad njimi. Mikrofoni katere drže fantje.
Toliko dogajanja da ne veš kaj bi gledal. Tri scene na enem odru. Tri dogajanja. Mladostniški zagon. Razganjanje na veliko.
Še nikoli. Kaj se vse ni zgodilo še nikoli. Čeprav se ti zdi da človeka poznaš. In sanjarjenje pod hrastom, ko iluzijo le-tega pričarajo listi. Listi padli iz omarice.
Kako fine so gledališke predstave, ki te samo napeljejo. Tvoja domišlija pa dobi prosto pot. Vse si lahko zamisliš. Vse si lahko predstavljaš. Dobiš zgolj namig. O, dej da te ranim.
Potem pa pride scena, ko se zdrzneš. Ko te postavi na realna tla. Veš, da od tu, od tu gre pa samo še navzdol.
Martho pretepa oče. S pasom. Ilso očka pokliče na "pravljico za lahko noč", ki je vse prej kot nedolžna stvar. Praviš: "Dal ti bom poljub za lahko noč." Me objameš in rečeš, da ne bo hudo. "Zdaj sama sva, ti lepotička."
Tu me prvič oblije srh. Poleg pa so čudne fantazije deklet. Ker nazadnje, ko sem gledala, se mi zdi, da je Klemen malce zares udaril Ivo. Pokaže se kako beden je sistem. Kako smo ljudje ujetniki lastnega režima. Kako človeška družba strmi k popolnosti in šibke člene izločuje.
Tu obstojim. Tu se prestopam iz ene noge na drugo. Ker vem kaj bo. Ker stopim na prste, da bolje vidim. Ker iščem luknjo med ljudmi pred seboj.
Poslušam glasbo. Poskušam razbrati besedilo pa sem preveč zmedena. In še preden se zavem, se luči prižgejo. In čas je za odmor.
Tu spet čakam. Ker čakamo. Ker samo to znamo.
Zapadlost družbe. Cerkev, ki mori. Med smrtjo in nezavednostjo. Opojnostjo. Tam se zasliši glasen pok in vsi se zdrsnemo. Kako "preprosto" in nevede se uniči posameznika. Samo z enim dejanjem. Z eno željo po čim boljšem. Samo tako.
Zašelesti, zašelesti - hrepenenje. Senca kliče ga domov.
Kaj kmalu se lahko posloviš. Kaj kmalu te pot odnese nepričakovano. In se razplete v prehiter konec. Pa ni potrebno veliko.
Zaplete se tudi med dvema fantoma. Tam nekje. Ko en sanjari, da bo župnik. Drugi pa je mucka, ki poliže smetano. In tukaj je občinstvo na nogah. Tukaj vsi za trenutek zajamejo sapo. Pa naj bo to dobro ali slabo.
Tukaj zgrmi vse naprej. Pričakuješ pričakovano. In zajec skače med prostorom in časom ter prenaša novice naokoli. Tako preprosto. Ki to ni.
En šolski sistem pogubi tri najstnike. Kar tako. Kar čez noč. Kljub oprijetim kombinezonom in poskakovanju na odru.
Zadnji trenutek dojamem kot srečen. Po vsej tragiki se meni zdi to blazno boljše. Ne vem zakaj, ampak pri tem delu se popolnoma navdušim in nasmehnem.
Kdor je šel hodi zdaj za tabo, osamljeno s pesmijo te najde. Kliče, edino k tebi hoče, tuli skozi mrzel veter, meče sence speče...
Tu se razvije v koncert. Tu vsi v ritmu pomigujemo in ploskamo. Tu se izteče vse in luči se ugasnejo.
Tu veš, da si videl super predstavo. Tu z navdušenjem ploskaš igralcem.
S takšnim, da naredijo še zadnjo bonus pesem. Samo za nas. Popolnoma nepričakovano. Tu smo vsi zadovoljni. Jaz z velikim žarečim nasmehom. In tu vem, da sem postala malce evforična.
Saj mi ni do tega. Saj se vozim do Ljubljane čisto počasi. Ker vem, da bom samo izgubljala čas. Ker vem, da ni nič kar bi utegnilo biti zanimivo. In vem, da mam svoj način.Pa sem vseeno pustila avto pred BTC-jam, kamor sem se vrnila kmalu.
In pogledala v trgovine.
H&M z dolgo obleko, ki je sicer preveč mrtvih barv. Plaščka v Topshopu ni bilo, kar je za pričakovati. In moja Allie oblekica je bila za številko malce prevelika. Ampak bila je res takšna "The Notebook" scena oblekica. Tam v Pull and Bear-u.
Malce vintage. Malce leta prejšnjega stoletja.
Luna je še posebno svetla danes. Storžič je prav osvetljen v njeni odbiti svetlobi.
Še predno sem poslikala zvončke. In predno sem pogledala nekaj novih delov.
Ne vem kaj se je storilo predno.
Že včeraj sem se hotela tako razpisati, pa sem bila še preveč pod vplivom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar