Kakav iz McDonaldsa. Ker sva prejeli kuponček, ki ga je bilo potrebno izkoristiti. In kaj je boljšega kot jutro začeti s toplim kakavom v rokah.
In nasmehom na ustih.
Ja, čisto nič se ni mudilo.
In tistih deset zamujenih minut se prav nikjer ne pozna. Pa še deset jih ni bilo.
Sem pa poskušala biti produktivna. Nekako ne v zvezi z matematiko.
To sem samo z enim ušesom poslušala. No, poskušala.
In pri fiziki smo naleteli na temo oziroma slovenski pregovor "po toči zvoniti je prepozno", ker naj bi po ljudski vraži zvonenje preprečevalo točo. Zanimivo. Zdi se mi, da tega še nisem slišala.
Danes je dan mučenikov. Danes ima Chuck Norris rojstni dan.
In prejle sem prebrala: "Kaj ti bo Chuck Norris, če je Maja premagala April februarja." Haha.
Samo za mimogrede. In dan mučenikov je tisto, kar je za ženske dan žena. Teoretično.
Drugače pa tole je tisoča objava. Dobesedno sem že prilezla do številke tisoč.
In nekako temu niti ne bi posvečala posebne pozornosti, če ne bi pred kratkim ugotovila, da se hitro približujem takšni okrogli številki.
In ne vem kaj naj sedaj rečem.
Super mi gre. To?
Da se mi zdi neverjetno, da še vedno vztrajam. Da si zaključka dneva ne predstavljam brez zapiskov. Ne vem kaj me je gnalo, da sem ga ustvarila. Ne vem kaj me žene, da ga pišem. Ampak zdi se mi, da ga preprosto moram. In še vedno to počnem. Večinoma z veseljem, kdaj pa je mučno, ampak tudi takšne trenutke je potrebno prestati. Pravijo, da za vsakim dežjem posije sonce. In tako tudi je.
Še vedno sem tu. Še vedno pišem. In dobivam prav fine odzive. Pa še vedno me spravite v zadrego, ko mi poveste, da me berete. V še večjo pa, ko poveste, da se me lepo bere. No, kakor kdaj.
Sedaj pa lahko skačem od veselja. Jeej zame.
Ni komentarjev:
Objavite komentar