Ego nabildan

Dve sireni reševalcev. Dve utripajoči luči. Iz dveh strani.
Ozirala sem se sem in tja in za trenutek je izgledalo, kot da bosta počili med seboj.
Srečali sta se ravno pred menoj. Ko sem čakala, da se na prehodu prižge zelena luč.
Pa sta nastala samo dva rumena zmazka in zvok se je počasi oddaljeval.

Mimo maksija pa me je pospremil zvok Enrique. Hero. Ki se je nič kaj klavrno končal z histeričnim jokom otroka.

Čudovito ponedeljkovo dopoldne. Kot je lahko le ponedeljek čudovit.
Sarkazem.
Po prvih dveh minutah vaj danes sem se želela pogrezniti v zemljo in zbežati ven iz preizkuševalnice.
Ampak sem morala ostati do konca. Če hočem opraviti vaje.
Pa je potem bolj optimistično kazalo. Ko sem morala narezati papir. Stehtati papir. Mu zmeriti debelino. Izračunati gostoto. Ga sušiti in stehtati. Ter izračunati vlago. Blazno zabavno a?
In imela sem 5 preizkušancev. Še bolj blazno zabavna beseda.
Ampak sem nekako preživela. Samo še izračunati moram vse.

Izgubila pa sem se med svetom knjig. Med vsemi platnicami, ki so bile vperjene vame, ko sem se potikala po Konzorciju.
Meni se zdi to blazno fino. Ko preletim vse platnice in se malce napolnim. Ko primem kakšno knjigo v roke in zdrsim po platnici. Ko gledam kako so črke napisane. Kako vsaka knjiga poskuša pritegniti svoj del pozornosti. Vse to se vidi.
Vse to opazim. In imela bi knjižno polico. Knjig imam že kar nekaj. Vključno z vsemi tistimi iz 70ih let in slikanicami. Ker sedaj jim imam povsod malo.
Mogoče bom nekoč imela svojo knjižno polico in bom tja razvrstila vse knjige. Po barvah jih bom dala skupaj in samo jaz bom vedela skrivnost razporeditve.
Izgubila sem se pa tudi na otroškem oddelku. Med vsemi slikanicami. In prodajalci so danes izgledali malce tečno, jaz pa polna navdušenja in občudovanja. Kot vedno.
Verjetno imam kar iskrice v očeh.
Občudovala sem ilustracije Maše Kozjek. Tiste prikupne miške. In še ilustracije Polone Lovšin.
Potopila sem se v svet pravljic. V pisane naslovnice polne prikupnih junakov.

Potem pa sem morala v sivo Ljubljano. Na sive ulice. Kjer je padal dež.
Ampak nekaj trenutkov po tistem, ko sem prečkala cesto se je narisal čudovit prizor. Delček modrega neba z nežnimi belimi oblaki. Sončni žarki. In dež, ki je hitro in učinkovito padal. Jaz pa sem se mirno sprehodila čez lužo z dežnikom v roki in se nasmehnila trenutku. Resnično čudovito.
Potem pa so se prikazali črni oblaki in vse je spet izginilo.

Zdi se mi, da se mladi trudijo ne uporabljati slovenskih besed. Ker zadnje čase tekmujejo med seboj kdo naredi najboljše izpeljanke iz angleščine. Saj ne, da jih ne bi vsi po vrsti uporabljali pa vseeno. Dva danes na vlaku sta imela nivo izražanja na nuli. Resnično.
Same tujke, izpeljanke in vulgarni izrazi. In najboljši je bil izraz na obrazu starejše ženske, ki je sedela zraven njiju. Neprecenljivo.

Electric Light Orchestra – Rock 'N' Roll Is King