Tako nelagodno je vse in neprijetno.
Ne vem zakaj, ampak budilke nisem slišala. Pa nisem imela moči, da bi se pobrala iz postelje. Zdi se mi da sem popolnoma izčrpana in vsi vitamini C in sirupi sploh ne pomagajo.
Sem se pa poglabljala v detajle. V malenkosti, ki sem jih vedno gledala a nikoli videla. Predvsem kako so sence vržene.
In če ne drugega sem si vsaj zbistrila glavo, ko sem se s psom potikala po gozdu.
Zasledovala sva srne. Na veliko. In tista mala srnica je zrasla. Prav radovedno je spet zrla vame, jaz pa v njo.
In za nekaj minut sva se zgolj zabavala sredi travnika na snegu. Dokler ga nisem vsa premražena zvlekla nazaj proti domu in se zopet zleknila pod odejo.
Bilo je vse isto, ko sem prišla domov.
Sem pa vsaj Gospo Bovary po najdaljšem času možnem kočno prebrala. Zaključila.
Pa še vedno ne vem v katero smer me ta knjiga vleče. Pusti vtis, ampak ne očitnega, kot ponavadi. Ne znam razložiti.
To je nekaj.
Nisem za nikamor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar