Žafran

Ledene kocke. Spomnim se kako fino jih je bilo jesti. In kako blazno fin ovitek so imele. Ker je bil sestavljen iz dveh plasti. Kar je še sedaj. Ampak včasih je imel na prozorni narisane snežinkice in tudi modra je bila temnejša.
Nimam pa nič proti trenutnemu dizajnu, ki je blazno simpatičen in preprost.
Originalen je že malce vintage. Današnja verzija pa deluje sveže in privlačno.


Sedaj znam masirati. No, tako trdi moje potrdilo o opravljenem tečaju masaže. Kako neverjetno hitro je šlo to mimo. Še ravnokar sem našla informacijo o tem, sedaj že v roki držim rožnato-ciklamen kos papirja. Zabavno.


Lahko se javite za masažo. Pobiram prostovoljne prispevke za masažno mizo. Vsak evro prav pride.


Čez natanko eno uro bo nastopilo enakonočje in koledarska pomlad.
Oh, pomlad. Danes sem jo občutila. Danes sem jo dihala. Veselim se že.
Veselim se manj plasti. Sveže topline in prijetnega hlada. Balerink in manj toplih čevljev. Pet. In barv. Da omara postane igrivejša in lahkotnejša.
Da lahko nosim oblekčaste oblekice in si nadenem očala. Da se smejim sončku, ko me obseva s svojimi žarki.
Da me lahko razganja. Da lahko poskakujem. Da lahko izžarevam srečo in uživam v dnevih. Da lahko naredim potep, tak fotografski. Da naberem rožice in jih dam na okensko polico. Vse to.
Vse to bo pomlad.
Čeprav se bo moja mala vrtnica posušila še preden bo zares zasvetela. Ostajajo le še stebli, ker so vsi listi oveneli. Nič kaj prida ji ne kaže.


Izkoristila sem ta čudovit pomladanski dan. Za en luškan sprehod. Čisto sama. Ker se je psiček sprehajal po svoje. Mislim z drugim se je zabaval.


In imela sem še tečaj masaže. Pa še kosilo sem kuhala, tako da sem morala hitro zaužiti preostanek dneva. Čudovitega. Modrega. Skoraj brez oblačka.


Voham to masažno olje povsod. In kremo za obraz. Pa se mi obrača. Ne morem se rešiti. Vsaj zaenkrat še ne. Čeprav je moja koža kot dojenčkova ritka.

Owl City - Sunburn