Pretičala sem v knjižnici ves čas in zbirala ideje. Prelistavala sem knjige in gledala vse. Na hitro in sistematsko.
Če ne drugega je ta blog poln objav in komentarjev ob katerih se nasmehnem, če ne celo od srca nasmejim. Kaj vse sem že počela. Kaj vse napisala. In kaj vse ste pokomentirali.
Ker občasno kaj iščem in najdem kakšno staro objavo. In potem malo preberem in ostanem presenečena nad dejstvom, da sem sama sposobna kaj takšnega spesniti, pardon - spisati. In potem preberem še kakšne nadobudne komentarje, če se le najdejo, in se nasmejim. Res.
To je edina stvar, ki se me drži in jo z veseljem počnem. Ali pa jo poskušam z veseljem početi. Saj takoj, ko tipke položim na tipkovnico in prsti stečejo, takrat je svet moj.
Zlajnana pesem nastane, če rečem, da mi ni pogodu. Da vedno bolj izrazito to postaja. Da se skoraj besno zaprem na prazen wc in obupavam minuto preden pridem k sebi.
To so zgolj gola dejstva in nepomembni podatki. Za širno človeštvo. Za ljudi željne kruha in iger. To ni zabava. Res ne.
Zabava je to, ko... no... ja...
Pač zabava je.
Zanimivo, vedno se bere zgolj moške avtorje. Spomnim se Branke Jurca s Ko zorijo jagode. Ter ameriške in angleške avtorice domišljiskih romanov, sag, zbirk, kakorkoli. Torej J.K. Rowling in Stephenie Meyer. Potem pa me zmanjka. Čeprav imam na sumi, da je Skrivni dnevnik Jadrana Krta pisala ženska. Sue Townsend.
Ljubezenskih romanov pa nisem nikoli prebirala. Razen Sparksove.
To ugotavljam zato, ker sem se lotila brati Poljubi me, miss od bivše misice Tjaše Koklj pa se mi zdi napisana kot šolski spis ocenjen s pet. Ki je sicer slovnično pravilno napisan, ampak dolgočasno predstavljena zgodba. Ali moški res toliko zanimivejše pišejo?
Sedaj grem pa čakati na pomladno vreme. In ta prestavljena ura me bo pogubila. Saj bi vztrajala pri svoji pa na žalost ne morem. Ker moram funkcionirati s časom.
Ampak, ko bom velika ne bom prestavljala ure. Živela bom v svojem času.
Ni komentarjev:
Objavite komentar