Ker je vse mrgolelo kot v panju, ko sem se zjutraj pojavila na železniški postaji.
Takšni, ki so komaj dobro začeli v šolo hodit, čeprav so bili že v četrtem ali petem razredu.
In moja ušesa je napolnil zvok, ki je bolj znan za žuželke. Brenčanje.
Vsi so govorili eden čez drugega. Nekaj vneto pripovedovali. Se drli. Se smejali. Jokali. Jamrali. Se pritoževali. Punce spravljali v zadrego in podobno. Skratka, preveč informacij in preveč decibelov zvoka zame. Za zjutraj. Ali za katerikoli del dneva.
Če rečem, da so se na vlaku lahko moja ušesa prav prijetno spočila, potem se da primerjati kako grozno je bilo. Saj vlak ni najtišja stvar. Še posebno kadar je tista stara bogomolka.
Brala sem knjigo Umrem, toda spomin živi naprej. O življenju na črni celini in bolezni, ki se prikrade ponoči in je povsem nevidna. O AIDS-u.
Med branjem knjige me niso prelevali nobeni otožni občutki.
Enako kot ne občutim nič, ko gledam slike iz Japonske. Je kaj narobe?
Na nočnem letu iz Londona sem si zapisal nekaj izhodišč. Danes delujejo vprašanja popolnoma bedasto ali morda naduto. Najbolj trapasto se je glasilo:
Kdaj te je postalo strah?
To vprašanje je bilo seveda prvo pri roki. Strah, naj bo odkrit ali prikrit, gre vedno z roko v roki z okušno s smrtonosno boleznijo.
...
Kdaj te je postalo strah?
Kdaj je postalo strah mene?
(Henning Mankell: Umrem, toda spomin živi naprej; str.45)
Iz deževnega mesta Gorenjske sem stopila v sončno Ljubljano. Kdo bi verjel, ampak natanko tako je bilo. Ljubljana, zjutraj obsijana s soncem.
Prizor, ki ga ne vidiš čisto vsak dan.
Sicer je tudi kislo vreme pokazalo svoje zobe in spustilo svoje dežne kaplje na tla.
Ampak kasneje.
Sedaj si pa želim pikčasto, malce damsko marelo. Dežnik.
Prav zares. Že dalj časa ga hodim gledati, ampak danes sem ga videla zares in od blizu, ko je bil v košu za dežnike nekaj metrov proč.
Na to sem se ozirala celotno matematiko. Na dežnik. Prelep dežnik.
Mogoče zberem "pogum" in ga čisto zares kupim.
Da parodiram po mestu.
Dobila sem novo knjigo za brat.
Moje skrivnosti. Sophie Kinsella. S takšno pin-up naslovnico.
Ker se pač ni dalo dobit tistih dveh. Dnevniki Carrie Bradshaw. Nevesta je žal rekla ne.
Od masiranja me vse boli. Še veliko tega bom morala početi, da ne bom po 10ih minutah popolnoma obupala.
Ne vem pa ali bo luna danes povzročala zmedo ali 19. marca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar