Samo zapreti oči in zaupati. Kaj če ne?
Vem, da ne. Ampak "kaj če" se bolje sliši. Z malo optimizma in upanja.
Ker sem slišala del besedila pesmi v seriji in mi je dalo misliti.
"Close your eyes and trust it, just trust it."
(Pink - Glitter In The Air)
Zdi se mi, da me zadnje čase Ljubljana ubija. Izčrpava vso energijo iz mene. Pa ne Ljubljana kot samo mesto, pač pa namen s katerim sem v prestolnici. To, da visim v vijolični stavbi. To, da se mi venomer nekam mudi. Da me ubija, ker mislim, da zamujam. Ker imam luknje pa ne vem kaj bi sama s seboj. In v glavi se mi vedno pojavla strah, da bom vse skupaj zamudila, da bo časa zmanjkalo. Samo psihiranje je. Nimam se časa sprostiti.
Vse me boli in zdravje peša. V mislih se mi pojavljajo reklame v smisu "proti gripi in prehladu".
Ni zabavna beseda ta - 'venomer'.
Kurenti so skakali po Ljubljani. Pa me ni ganilo. Povešen pogled sem usmerila v tla in s hitrimi koraki v loku obšla veselje. Ob drugačnem trenutku, bi se jim nasmehnila. A ne danes...
Dejstvo, da rabim, še ne pomeni, da je izvedljivo ali mogoče.
Oskarje sem gledala. Najbolje povedano je bilo to, da filmi obstajajo zato, da izginemo pred vsakdanjostjo. Pred resničnostjo in seboj. V svet, ki je širok, pisan in zanimiv. A nikoli dosegljiv. Iluzija.
Včeraj smo imeli par zanimivih dejstev o papirju. Ampak vse se je odvilo v moji glavi.
Če je rečeno, da papir pozitivno vpliva na razvoj človeštva, to pomeni, da razvoj človeštva negativno vpliva na sam planet. Ker razvoj še ni prinesel nič dobrega. Mislimo, da je. To je drugače. Mi mislimo, da smo tako blazno fini in kul, ker hodimo po dveh nogah in razmišljamo ter iz nič ustvarjamo same "pomembne" stvari.
In ne verjamem, da bo leta 2024 9 milijard prebivalstva. Prej je možno, da bomo trenutnih skoraj 7 milijard prepolovili. Saj za toliko ljudi ne bo nikjer prostora.
Imamo vsi svoj prostor po soncem? Ga imam jaz?
Ni komentarjev:
Objavite komentar