Vse to je danes. Letos se je koledar tako poigral z nami, da vse sovpada. No, veliko stvari.
Ali pa je vsaj takšen občutek.
In danes je bil en tak zanimiv, produktiven, sončen dan.
Za maškare danes sem bila - turist. Haha.
Ker sem strašila s fotoaparatom po ljubljanskih ulicah. Samo pozabila sem na en manjši detajl - velik zemljevid Ljubljane. Šmentana reč.
Najboljši del faksa je takrat, ko nisi tam.
In te 3-urne luknje so priročne samo takrat, ko je zunaj blazno lep sončen dan, ki kaže na to, da bo kmalu pomlad. In veliko sonca. Kmalu preveč.
Presenečena sem nad dejstvom, kako veliko se ti lahko zgodi v enem samem potepu po centru. Res.
V Guštu sem bila deležna krofa. In dekle, ki dela tam me je spraševalo, kje sem dobila masko za čez oči, ki je končala kot naglavni okras. Ampak vem, da so nekoč imeli v H&M-u najbolj prikupne te zadevice.
Naletela sem na pustovanje na SŠOF-u in malce pokukala. Ko sem bila še tam, kar se trenutno zdi, kot cela večnost, sem se pustovanja udeležila samo dvakrat. Pa še to smo poskušali v najkrajšem možnem času zapustiti prostor. Oh.
Pravijo, da se je folk spremenil. In vem da se je. Ker smo mi občutili veliko razliko. In sproščenost ljudi pred nami. Vzdušje. Ljudje so bili preprosto drugačni. Bolj svobodni, umetniški. Bolj preprosti in hkrati zakomplicirani. In slišala sem, da naša "preljuba" profesorica sedaj hodi z vrečko okoli in nabira/pobira hrano. Očitno je že bolj napredna postala.
Potem pa sem šla sedet ob Ljubljanico in pojesti krof. Za tako majhnega je imel blazno veliko marmelade.
Opazovala sem dva italijanska otroka, ki sta se poskušala zabavati. Preseneča me koliko besed morajo poznati ti otroci, ko govorijo tako hitro in izrečejo toliko besed. In preseneča me, kako se italijanske mame ne menijo kaj dosti za svoje otroke. Ubistvu se ne pustijo motiti, ker sta otroka počela norčije, se igrala ristanc, lovila. Mama pa je mirno klepetala s svojima prijateljicama. Blazno zanimivo. Naše mame bi že kričale naokoli.
Končno sem pogruntala kako smo mi rekli temu "ristancu" - tančula. Ha, tančula je bila. Kakšen ristanc. Sploh ne vem od kje je ta beseda prišla do mojih ušes. Kje so bili časi, ko smo gledali in za najboljšimi kamenčki, da niso leteli nekam v tri krasne, ko je bilo porebno zadeti pravo številko. In vsi smo hoteli prideti do nebes in se z veseljem drli "fuč", če je kdo narobe skočil. In skakali kot zajčki in še na druge načine. Se šli gumintvist. Ali pa zemljo kradli. Pa med dvema smo preigrali, kadar nas je bilo dovolj.
Kako hitro smo zrasli.
Vsedla sem se na klopco pred rotovžam, mestno hišo in obsijana s soncem počasi jedla sendvič. Če ste mi slučajno srečali, ja jaz sem bila tista gospodična z rdečo masko na glavi in velikim sendvičom v rokah. Ter z radovednim pogledom. Na zeleni klopci s pisano torbico.
Potem pa sta me "napadli" dve govoreči in svetleči se ribi. Haha.
Blazno zabavno. Modela sta predstavljala zgolj novo oddajo imenovano "Riba na oko", kjer bodo slavni kuhali. Ali nekaj takšnega. In sta pobirala predloge.
Problem nastane, ko moraš našteti slovenske "slavne" osebnosti. Resno. Tudi, če je samo ena.
In potem smo imeli še debato o tem kako imam smešen mail. A res?
In na koncu sta mi še pozirala. Dve svetleči ribi v "zaj*bani" pozi.
Očitno sem bila na zelo izpostavljenem mestu, saj mi je "vsak", ki je prišel mimo zaželel dober tek. In meni se je zdelo blazno fino.
Življenje je lepo, sem prebrala v današnjem dnevu. Samo po francosko.
Dobila pa sem tudi antistres žogico. Čisto so me založili.
Pričakovala sem več maškar. Videla pa komaj kaj. Zjutraj dva drveča spidermana, ki sta v teku lovila avtobus. Zelo zabaven prizor.
Pa nekaj malčkov je bilo oblečenih. Še celo en pes, ki je za ovratnico nosil masko.
Dokler nisem naletela na zvok harmonike in nekaj preoblečnih ljudi v klovn in pike nogavičke. Starejše gospe. Z velikim otrokom v sebi.
Videla sem pisane dežničke v izložbi in našla Sisi trgovino na novi lokaciji. Samo nekako nisem imela namena vstopiti.
Bom drugič.
Lovila sem zadnje sončne žarke in prebirala knjigo. Umrem, toda spomin živi naprej.
In za povrh sem naletela še na arhitekte, ki so ob novem delu - začetku sprehajalne poti - zlagali svoje risbe iz skicirk v dolgo kolono. Pri tem pa poslušali njihovega ameriškega profesorja. To vem zato, ker je bila bivša sošolka med njimi. S tipično pozabljivostjo.
Imeli so prav zanimivo razlago o središču, robovih, pomembnih elementih in enostavnostjo risbe, ki prikaže vse pomembne točke, elemente.
Če povem, da sem se vrnila nazaj na faks na kemijo je blazno nezanimivo. Tako kot tam sedeti čisto predolgo in zamuditi vlak ter na naslednjega čakati več kot eno uro. Juhej.
Ampak dobila sem blazno željo po kokakoli. Res ogromno. Kar je zadostvovalo za en zastonj kakav.
Samo začeti moram, ker vem da bo steklo.
Danes sem si tako blazno zaželela dobiti rožico. Ker so vse okoli hodile z lepimi rdečimi nagelni. Pa sem bila na napačnem mestu ob napačnem trenutku.
Me je pa pričakala doma. Takšna, ki še čaka, da bo vzcvetela.
Hvala mama in ata.
Ni komentarjev:
Objavite komentar